1937 Gornje Jezero – Mramorjev Matija

Rojen je bil leta 1924 v domači hiši na Gornjem Jezeru kot najmlajše dete matere Marije in očeta Jakoba, ki sta do tedaj imela že šest otrok: Štefko, Henrika, Leopolda, Jakoba, Marijo in Ivanko. Ko se je začela vojna, je Matija imel komajda osemnajst let, a se je vseeno znašel v taborišču v Trevisu. Ne vemo (še), kdaj je prišel tja in ali je bil prej še kje drugje. Tudi drugih Mramorjevih sinov med vojno ni bilo doma: bili so v zaporih, taboriščih ali pa v partizanih – Henrik v Peruggi, Leopold nekje drugje v Italiji, Jakob vojni ujetnik v Nemčiji. Sestra Štefka je bila na Bločicah pri starih starših, tako da so bili doma le starši in mlajši hčeri.Matijeva najstarejša sestra si je vse življenje zelo prizadevala ohraniti vsak drobec spominov na sorodnike, ki so umrli ali odšli in tako je ohranila tudi pismo, ki ga je Mramorjev Matija napisal v Trevisu – Trbižu 18. marca 1943. Pisemska ovojnica nosi naslov, ki priča, da je potovala v času, ko pošta ni delovala ravno najbolje. Na njej je naslov: Gospod Pirman Matija, Deposito feroviaria, Postumia – grotte, Prov.: Trieste. Poševno v desnem gornjem kotu ja Matija po pravilih napisal: “Skrito sloveno” – napisano v sloveščini. Na ovojnici so trije rdeči žigi, na listu s tekstom eden, vsi najbrž od cenzure, a nobeden ni povsem čitljiv, mogoče je razbrati le dvakrat odtisnjeno številko 26. Na zadnji strani močno natrgane kuverte je mogoče razbrati le delček pošiljateljevega naslova: pošilja … di guerra.

V pismu je Matija z za kmečkega fanta presenetljivo lično pisavo nagovoril mater:

Draga mama!! Sporočam Vam da sem sprejel od Vas karto na ekspres pisano 26.II dobil sem vse pakete vseh devet in denar od vas in od Štefe. Za katero se Vam najlepše zahvalim. Dobim vse nepokvarjeno in vse v redu in prosim še. Dobil sem 12. II. štiri vesel sem bil tako da ne verjamete, ko sem se malo domače skorjice najel. Tudi od Poldeta sem dobil 13. II. eno karto mi piše da je dobil od Vas 2 paketa 190 lire. In da mu Angela pomaga kolikor more. Tudi meni so pomagali Bozjevi (Bajzljevi?) toliko da ne vem ako ne bi bilo njih ne vem kako bi bilo. Poslali so mi enih trikrat denar in majhen paket, Žagar* mi je tudi enkrat. Sedaj sem pa toliko vesel ko vendar od doma nekaj dobim. Kaj pa ata so zdravi in oni dve jaz sem še nekako dobro in tudi vam vsem želim. Prosim vas večkrat pišite kar po Lukovih najprej dobim in sigurno. Tudi Štefka mi piše da večkrat piše pa sem samo 2 karti in eno pismo dobil. Od doma pa eno pismo in eno karto. Prosim Vas da mi pišete kako se kaj imate in če je kaj novega mi kar napišite. Drugega Vam nimam kaj pisati. Sprejmite lepe pozdrave od Vašega sina Matija.  

V levem kotu spodaj je sporočilo za posrednika pošte g. Pirmana v Postojni: Gospod Pirman prosim Vas ako oddaste še to pismo na Rakek 140 Škrlu. V desnem kotu spodaj pa piše: Dragi Stanko prosim Te če oddaš to pismo na Jezero k Mramorjevim.

Nič ne vemo, kako in kdaj se je Matija znašel v taborišču v Trevizu in kdo so bili ljudje, ki so pripomogli, da je pismo, tako zelo podobno drugim pismom iz taborišč, prišlo k Matijevim staršem na Gornje Jezero. Iz napisanega lahko zaslutimo, kako so tudi Matijo mučili pomanjkanje, domotožje in negotova prihodnost …

Ko je Italija razpadla, je Matija že 11. septembra postal partizan in prevzel dolžnosti kurirja. Tudi o tem obdobju ne vemo skoraj ničesar več … Le še to, da je nekega dne prišel domov k staršem na obisk, sedel za pečjo in čistil pištolo, ki se je po nesreči sprožila in ga obstrelila. Hudo ranjenega so svojci – oče in sestra Štefka – peljali z vozom v eno od Slovenskih vojnih partizanskih bolnic pod Snežnikom, a je umrl že med prevozom, ki je gotovo trajal več ur v temi in slabih poteh, nesreča se je namreč zgodila proti večeru.

Sestra Štefka je kot svetinjo hranila listek, ki je bil pokopan v steklenici ob Matiji. Na njem so suhoparne, a usodne besede:

Mulc Matija, Notranjski odred, kurir. Rojen 23. II. 1924 Gornje Jezero 20, bivališče Gornje Jezero 20 (Cerknica). Ime in bivališče svojcev: Jakob Mulc, Gornje Jezero 20 pri Cerknici. Ranjen: 28.V. 1944 po nesreči od karab. pištole. Sprejet na postoj. Stari trg 29. V. 1944. Diagn.:Vuln. sclop. hypochondr. sin. Umrl 29. V. 1944″

V levem spodnjem kotu listka je s svinčnikom napisana podčrtana številka 4 s piko. Listek ni podpisan, glede na latinsko diagnozo poškodbe in izpisano pisavo lahko domnevamo, da ga je najbrž napisal zdravnik, ki je ugotovil smrt.

Matijeva sestra Štefka je ohranila tudi moder listek, ki ga je po vsej verjetnosti imel Matija pri sebi v času nesreče. Gre za pismo, datirano s 5. V. 1944, le štiriindvajset dni pred Matijevo smrtjo, v katerem s skrbno pisavo piše:

Dragi prijatelj!
Včeraj sem bil na javki in po službi sem šel na Gornje Jezero v Tvoji vasici bil sem pri Županovih menil sem se tudi z tvojimi starši bil sem tudi pri Mirkotu on je vedno enak tip fest fant je on. Sestre Tvoje pa nisem nič videl oprosti mi na naši stanici se vedno zafrkavamo in smejemo

Oprosti moji pisavi
Mlakar Franc

Oba listka sta bila skrbno prepognjena in shranjena v majhnem koledarčku z zlato obrezo iz leta 1945, katerega strani so skoraj vse prazne, le na koncu na eni piše:

Teta Micka se je spominjala, ko so šli po vojni z vozom pod Snežnik, da bi Matijo prekopali v posvečeno zemljo na domačem pokopališču. Ponj so šli sestri Štefka in Marija ter oče Jakob, sodeč po zabeležki v koledarčku pa je bil z njimi tudi Avsec Franc, mogoče sosed Tomažev, vendar je možno tudi, da je bil kdo drug s tem imenom. Matijev začasni grob je bil blizu bolnice pri Županovem lazu, na desni pod cesto v ovinku. Ne vemo kdaj natanko je bil prekopan, mesto pokopa pa je najbrž pokazal omenjeni Franc Avsec. Spominjam se pripovedi tete Micke:

“S sestro sva začeli odkopavati gomilo, oče pa so stali s konjem in krsto na cesti, naju gledali in glasno jokali. Da je v grobu res naš Matija, sva vedeli, še preden smo odkopali steklenico z listkom, na katerem so bili Matijevi podatki, saj je bil zavit v isto rjuho, s katero je bil pokrit, ko smo ga pripeljali od doma v bolnico … odpeljali smo ga na Škrilje in pokopali poleg starih staršev v družinski grob.”

Matijevo življenje je ugasnilo, ko je dvajsetleten prišel iz partizanov domov na obisk in nikoli ni spoznal nečakov in nečakinj, ki smo se rodili po vojni, in mi njega ne. Le bratje in sestre so se ga v pogovorih pogosto spominjali in nam pripovedovali o njem, še posebno ob raznih družinskih srečanjih …

In koliko drugih družin se še po vseh desetletjih od konca z žalostjo spominja mladih življenj, ki jih je kakor mimogrede odnesla vojna katastrofa!