1944 Lož – Kurir na motorju

»Kurirji so v svojih težkih nahrbtnikih prenašali fotomaterial, kemikalije. Včasih je bila pot dolga sto in več kilometrov; niso hodili po cestah, pač pa čez grape, doline, gore, mimo okupatorskih zased ob rekah, cestah in železniških progah. Med številnimi partizanskimi kurirji so bili neredko tudi takšni, ki so med prenašanjem dragocenega materiala tvegali življenje in celo umrli pod sovražnikovimi streli. Ob tem si lahko samo predstavljamo, kako je moral kurir v hudem neurju priti ob določenem času na jauko in oddati svojemu tovarišu nepoškodovan ter suh tovor, ki ga je ta odnesel naprej do naslednje kurirske postaje, dokler ni prišel do cilja. Zgodilo se je tudi, da je bila pošiljka zmočenega fotografskega papirja žal neuporabna. Da je bila kurirjeva pot kolikor toliko varna, so poskrbeli številni domačini, mimo katerih je vodila. Ti so obveščali kurirje, kje se nahaja okupator in njegovi sodelavci. Naj omenimo samo en primer – pokonci naslonjena deska na kozolec je pomenila prosto pot; deska, položena na tla, je pomenila nevarnost. To je veljalo tudi za leteče, terenske fotoreporterje, ki so se podali na pol-osvobojena ozemlja oziroma mimo krajev, ki jih je še kontroliral okupator. Vsem tem, največkrat neznanim, nikoli omenjenim ljudem, smo lahko tudi hvaležni, da se je ohranila obsežna dokumentacija o delu fotoreporterjev med drugo svetovno vojno v Sloveniji.«

Med pomembnimi organizatorji fotoreporterskih mrež je bil Vinko Bavec, ki je bil aprila 1944 sprejet v Propagandni odsek SNOS. Zadolžen je bil za organiziranje fotoreporterske službe v Belokranjskem okrožju ter v okrajnem odboru Semič in Vinica.

Mesec dni kasneje, maja 1944, je sodeloval tudi pri organizaciji fotoreporterske službe pri Okrožnem odboru OF za Notranjsko. Pri tem je izkoristil predvojne trgovske izkušnje in poznanstva. Franja Veselka je prosil za kolo, za dovolj leica filmov in orožje. Fotomaterial in potrebščine je Bavec dobival iz Zagreba, Karlovca in Trsta. Iz ohranjenih poročil je vidno, da je s protezo na levi roki peš in s kolesom dnevno prepotoval tudi do 70 kilometrov. Poleg organiziranja fotoreporterske službe po okrajih je bil zadolžen tudi za oskrbo fotosekcije SNOS-a; oskrboval jo je s filmi in fotomaterialom za kopiranje.

Bavec je podobno kot tudi drugi fotoreporterji imel dovolilnico za prosto in neomejeno gibanje po osvobojenem območju, kar je pomenilo, da je bil zanesljiv in sposoben fotoreporter. Dovolilnico mu je izdalo Predsedstvo SNOS Odsek za informiranje in propagando 19. aprila 1944. Kljub temu, da je bil dober fotoreporter in organizator je Vinko Bavec zaradi svojega značaja večkrat prišel v spor z nadrejenimi. Ne glede na to, je bil eden pomembnejših organizatorjev fotoreporterske službe SNOS, saj so bile prav njemu zaupane pomembne organizacijske dejavnosti.