1944 Lož – Kurir na motorju
Zelo malokrat je imel partizanski kurir motor. To je pomenilo pravo »bogastvo«, saj so številni kurirji svoje poslanstvo prenosa pošte preko številnih dobro organiziranih postojank opravili predvsem peš, imeti motor ali kolo je bilo nekaj povsem drugega za premagovanje razdalj. Iz Bavčevih prošenj in dopisov vodji Fotosekcije SNOS Franju Veselku je razvidno, kako si je prizadeval, da je dobil kolo za organiziranje fotoreporterskih mrež na terenu. Zato je razumljivo, da je v Bavec v svoj fotoaparat ujel partizanskega kurirja Notranjskega odreda na motorju v Ložu leta 1944.
»Kurirji so v svojih težkih nahrbtnikih prenašali fotomaterial, kemikalije. Včasih je bila pot dolga sto in več kilometrov; niso hodili po cestah, pač pa čez grape, doline, gore, mimo okupatorskih zased ob rekah, cestah in železniških progah. Med številnimi partizanskimi kurirji so bili neredko tudi takšni, ki so med prenašanjem dragocenega materiala tvegali življenje in celo umrli pod sovražnikovimi streli. Ob tem si lahko samo predstavljamo, kako je moral kurir v hudem neurju priti ob določenem času na jauko in oddati svojemu tovarišu nepoškodovan ter suh tovor, ki ga je ta odnesel naprej do naslednje kurirske postaje, dokler ni prišel do cilja. Zgodilo se je tudi, da je bila pošiljka zmočenega fotografskega papirja žal neuporabna. Da je bila kurirjeva pot kolikor toliko varna, so poskrbeli številni domačini, mimo katerih je vodila. Ti so obveščali kurirje, kje se nahaja okupator in njegovi sodelavci. Naj omenimo samo en primer – pokonci naslonjena deska na kozolec je pomenila prosto pot; deska, položena na tla, je pomenila nevarnost. To je veljalo tudi za leteče, terenske fotoreporterje, ki so se podali na pol-osvobojena ozemlja oziroma mimo krajev, ki jih je še kontroliral okupator. Vsem tem, največkrat neznanim, nikoli omenjenim ljudem, smo lahko tudi hvaležni, da se je ohranila obsežna dokumentacija o delu fotoreporterjev med drugo svetovno vojno v Sloveniji.«
Med pomembnimi organizatorji fotoreporterskih mrež je bil Vinko Bavec, ki je bil aprila 1944 sprejet v Propagandni odsek SNOS. Zadolžen je bil za organiziranje fotoreporterske službe v Belokranjskem okrožju ter v okrajnem odboru Semič in Vinica.
Mesec dni kasneje, maja 1944, je sodeloval tudi pri organizaciji fotoreporterske službe pri Okrožnem odboru OF za Notranjsko. Pri tem je izkoristil predvojne trgovske izkušnje in poznanstva. Franja Veselka je prosil za kolo, za dovolj leica filmov in orožje. Fotomaterial in potrebščine je Bavec dobival iz Zagreba, Karlovca in Trsta. Iz ohranjenih poročil je vidno, da je s protezo na levi roki peš in s kolesom dnevno prepotoval tudi do 70 kilometrov. Poleg organiziranja fotoreporterske službe po okrajih je bil zadolžen tudi za oskrbo fotosekcije SNOS-a; oskrboval jo je s filmi in fotomaterialom za kopiranje.
Bavec je podobno kot tudi drugi fotoreporterji imel dovolilnico za prosto in neomejeno gibanje po osvobojenem območju, kar je pomenilo, da je bil zanesljiv in sposoben fotoreporter. Dovolilnico mu je izdalo Predsedstvo SNOS Odsek za informiranje in propagando 19. aprila 1944. Kljub temu, da je bil dober fotoreporter in organizator je Vinko Bavec zaradi svojega značaja večkrat prišel v spor z nadrejenimi. Ne glede na to, je bil eden pomembnejših organizatorjev fotoreporterske službe SNOS, saj so bile prav njemu zaupane pomembne organizacijske dejavnosti.
Viri:
- Dejan Vončina; Fotografi družine Bavec – 3 fotografinje & 3 fotografi, Založba Orbis Ljubljana, 2014
Prispevek je napisal: Dejan Vončina.
Kraj: Lož, pred sodnijo
Datum: 1944
Avtor: Vinko Bavec
Zbirka: Muzej novejše zgodovine
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka
Gre za motor MOTO GUZZI.
Preko rame pa nosi puško tako imenovano “takratko taljanko” oziroma CARCANO M91 kalibra 6.5mm CARBINE .
Da še jaz malo dodam. Motor MOTO GUZZI, model PL 250 z delovno prostornino motorja 247 kubičnih centimetrov. Izdelovali so jih v letih od 1937 do 1939.
Registrska tablica je italjanska in sicer vojaška. Začetni črki na registraciji RE, pomeni “REGIO ESERCITO”, kar pomeni kraljeva vojska. Italjanska kraljeva vojska je bila ustanovljena leta 1861, po koncu monarhije in z ustanovotvojo Republike Italije, pa se je vojska preimenovala v ESERCITO ITALIANO, kakor se imenuje še danes
Veste kaj, kar sapo mi jemlje tako podrobno poznavanje oborožitve in vozila!! Jaz puške še opazila nisem, da gre za motor pa poznam le po tem, da ima dve kolesi in bilanco. Občudujem!!
… le še pika na “i” k Medvedovemu podrobnemu in pravilnemu komentarju. Tisti “L” pri kratici “PL” pomeni “lamiera stampata”. Zadnji modeli teh guzzijev so imeli namreč prednje vilice iz “prešane” pločevine za razliko od zgodnejših serij, ki so imele vilice iz cevi. Pri “prešanju” je namreč poraba materiala manjša kot pri ceveh, italijanska vojska pa je v tistem času nujno potrebovala železo in jeklo za topove in puške, zato je bilo treba z dragocenim materialom kar se je le dalo štediti.