Skip to content

1939 Begunje – Tihožitje s kravami

30. 11. 2014

140804754Prekrasna fotografija – človek si zaželi, da bi stopil vanjo in zaživel v njej: pobrodil po vodi, pogladil kravo, vonjal sveži vlažni zrak, se naslonil na topli leseni plank iz krajnikov. Vse je naravno, preprosto, vse v sožitju in sozvočju, vse deluje, kot je najbolj prav, nič ni odveč, ničesar ne pogrešamo, vse je v redu, vse na svojem mestu kot mora biti. Nobene napadalnosti in kričavosti ni na njej, le mir in skladnost.

140804754-001Spredaj voda in čreda krav, ki pijejo, zadaj hiša s polkrožnim kamnitim podbojem, slamnato streho in škarpo – lepa, preprosta, funkcionalna, idilična; poleg leseno gospodarsko poslopje z odniesam, pa plot in zložene deske, pred njimi lesena kobila, za ozadje drevje – elementarno: voda, zemlja, les in kamen …

Krave – verjetno je tudi kak vol ali junček vmes – niso skupek bodočih hamburgerjev, ampak je vsaka zase osebnost, kaj osebnost – dama, aristokratinja! Vsaka ima svoje ime, na katero se odziva. S kakšnim krotkim dostojanstvom se sklanjajo rogate gospe k vodi in jo zlagoma srkajo, zavedajoč se njenega in svojega pomena …!

Še njihovo število je prav svetopisemsko: dvanajst. Ali jih je trinajst? Pripadajo enemu lastniku ali je to vaška čreda, ki jo je prignal črednik ali tisti svetlolasi fantič v ozadju – morda pogajnəč – napajat preden gredo v hlev? Naj uživajo na večne čase! Podoba, na kateri si odpočijejo oči in duša. Človek bi jo gledal dan za dnem, vsakič ko mu trušč sodobnega vsakdanjika vrže rdečo plahto čez oči.

Slovarček:

  • pogajnəč: poganjač, črednikov pomočnik, vsak dan ali vsak teden iz druge hiše
  • odnes: nadstrešek

Kraj: Begunje, Kurja dolina
Datum: neznan, trideseta leta
Avtor: Ladislav Regvart
Zbirka: Maja Milavec
Skenirano: 4. 8. 2014
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. Breda permalink
    30. 11. 2014 08:36

    Lepo napisano. Kar spomni te, da je res bilo tako – še lepše. Le kje so tisti časi?

    Všeč mi je

  2. Anajedrt permalink
    30. 11. 2014 10:52

    Kje so tisti lepi stari časi, res ni bilo tako hudo. Živeli smo skromno, v miru, zadovoljni vsake malenkosti, nič nismo gledali na uro. Cerkveni zvonik je oznanil zjutraj uro sedem, pa opoldan in zvečer Avemarijo. V mraku smo šli spat in ob zori vstali, neobremenjeni s vsakdanjim pehanjem za dobrinami. Človek bi se kar pomaknil za tole leseno poslopje in užival ob žuborenju potoka in mukanju krav, to bi bila krasna psihoterapija.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: