Begunje 1955/56 – 3. razred

Moja pot v šolo

Prve dneve sva redno zamujali, saj je bilo na poti toliko zanimivega. Potem je učiteljica poklicala na razgovor očeta in je bilo treba bolj pohiteti. Tudi pot domov je dolgo trajala. Včasih sva sedli pod kakšno smreko na mah in risali.

Včasih sva se ustavljali v Bezuljaku, najraje pri Kotovčkovemu atu, ki so imeli vedno kakšno zabavno za otroke. “Mirkej, da te ne bo lisica. Jo vidiš, tam na smreki čepi in z repom maha.” V drugem razredu se nama je pridružil moj brat Andrej, kar nama ni bilo preveč všeč. Lahko si predstavljate, da pri dveh puncah mlajši brat ni ravno dobrodošel.

Nobeno vreme nas ni ustavilo. Pozimi, ko je bilo veliko snega, smo gazili po zametih, namesto, da bi šli po cesti. Spomnim se, da je bilo enkrat toliko snega, da še Begunjci niso vsi prišli v šolo, mi pa smo, vsi premočeni. Učiteljica nas je posedla k zeleni peči in nam pod hlače natlačila Ljudsko pravico, da se niso sušile na goli koži.

Zanimivo je tudi to, da je v letu, ko sem jaz hodila v 3. razred, začel v 1. razred hoditi moj brat Janez. Čisto sam je iz Dobca hodil v popoldansko izmeno. Celo pot do Bezuljaka je glasno govoril, tako da so ljudje že izza ovinka vedeli: »Kranjč Janez gre.« Ker je vedno rad pripovedoval izmišljene zgodbe, se mi to takrat ni zdelo nič nenavadnega. Šele ko je odrasel, mi je povedal, da je na ta način preganjal strah.

Leta 1957 smo se preselili v Ljubljano. V četrti razred sem hodila na Vič. Učiteljica me je vprašala, kdo me je učil. Kar ni mogla verjeti, da nekdo z majhne podeželske šole toliko zna. Želela je videti tudi moje zvezke in je rekla, da sem imela res dobro učiteljico.