Skip to content

1951 Dobec – France Kranjc (2)

29. 07. 2015
tags:
by

img149Fotografij iz otroštva imam kar nekaj, čeprav se otroci nismo radi “slikali”. Je pa oče zelo rad fotografiral in ga zato skoraj na nobeni sliki ni. Ta je izjema.

Za očetom smo v Dobec iz Št. Pavla pri Preboldu prišli, ko sem bila stara štiri leta in sem imela dva brata. Oče ni dolgo kmetoval. Nova oblast ga je kot pravnika kmalu poklicala v službo, saj je tedaj primanjkovalo izobraženih ljudi. Nekaj časa je delal v Cerknici, štiri leta se je z vlakom vozil na okraj v Postojno, dve leti pa v Ljubljano. Poleti je hodil do Rakeka s kolesom, pozimi pa peš ali s smučkami. Stvari, ki smo jih potrebovali, je domov prinašal v nahrbtniku. V tem času je kot pravnik med drugim pomagal tudi domobranskim vdovam, kar ni bilo všeč levičarjem. »Pa se menda nismo borili za to, da bi vdove in otroci stradali,« je odgovarjal na kritike. Bil je tudi na pol zdravnik v vasi, saj je bilo do pravega zdravnika daleč. Marsikatero rano in tur je oskrbel, česar se še sedaj spomnijo njegovi nekdanji »pacienti«.

Za mamo življenje na vasi ni bilo lahko, za otroke pa nepozabno.

Leta 1957 smo se preselili v Ljubljano, da smo otroci laže hodili v šolo.

Ko se je oče pri 71-ih letih upokojil s polno pokojninsko dobo, – ker zaradi osebnega ponosa in razočaranja nad oblastjo ni hotel, da se mu upoštevajo partizanska leta – se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na študij latinščine in grščine. Študij je uspešno zaključil – v indeksu je imel skoraj same desetke.

Ko je imel že čez 80 let, mu je neka znanka zapustila avto – starega volkswagnovega hrošča – in je v prvem poskusu opravil tudi šoferski izpit. Potem se je vozil v njem v Dobec in je bil prav zanimiva pojava. Komaj ga je bilo videti v avtu, saj se je z leti precej skrčil. Že blizu 90-ih je na mojo prošnjo nehal šofirati, čeprav se je še vedno čutil sposobnega. Do konca življenja – umrl je v 92-tem letu starosti – je tudi reševal pravne zadeve, vse brezplačno. Res sem ponosna nanj.

img149-001Od leve proti desni smo:

  • Pavla Kranjc – Antonova, (poročena Dragar na Pokojišče), moja sošolka,
  • Andrej,
  • Maša (jaz),
  • mama Katarina,
  • oče France s Tomažem v naročju.

Janez manjka. Morda je asistiral fotografu.

V ozadju je Markotova dolina. Za Pavlo in Andrejem se vidi Markotov, za menoj, s svetlo streho iz betonskih strešnikov, pa Kranjč kozolec.

Prispevek je napisala: Marija Košir.
Kraj: Dobec
Datum: neznan, verjetno 1951
Avtor: mogoče je slikala teta Rezka
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 21.1.2015 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: