1939 Begunje – Zgodba o Plavki

Nič ne vem, kje so se pasle krave na sliki, čigave so bile, kdo jih je pasel in kako je bilo kravam ime, pa kakšno mleko so dajale. Pravzaprav so v čredi gotovo tudi voli, junci in telice. Ne vem, katere živali od teh na sliki so za vprego in razumejo povelja “lesjep!” – “v levo”, “houd!” – “v desno!”, “dija!” – “naprej!” in “stop-se!” – “prestopi!”. Nekatere so temne, druge svetlejše, ena kaže rebra, druga je videti lepo rejena …

No, o kravah ne smem preveč modrovati, da se ne osramotim: pri nas jih nikoli nismo imeli. Sem pa večkrat poslušala zgodbo o Plavki.

ZGODBA O PLAVKI
Nekoč po vojni je živela krava po imenu Plavka. Bila je majhna, suha in skromna še bolj kot druge krave v vasi. Ime Plavka je dobila zaradi lepe svetlosive dlake, ki je bila že skoraj modrikasto-bela. Ni mogla biti navadna Sivka, Lisa, Cveta, Čada, Dima ali Mora – veliko presvetla je bila.

Ker je bila majhna, je imela bolj malo mlejka, toda bilo je sladko in imelo je smetano, debelo kot kouter. Molzli so jo dvakrat, zjutraj in zvečer, hranili in napajali pri kamnitem koritu ob štirni tudi dvakrat. Čez leto so jo fantiči pasli še pred poukom. Ko je bilo že mraz, so vedno izkoristili toploto svežega kravjeka in z bosimi nogami stopili vanj, da so se vsaj malo ogreli. Noge so se potem umile v rosni travi na poti v šolo. No, ne čisto, ampak dovolj, da ni preveč smrdelo. Drugače pa je bila Plavka na paši rada muhasta: včasih se je naenkrat zmislila in oddirjala naravnost v škodo – tudi če jo je pastir še pravi čas zgrabil za rep, ga je kar vlekla za sabo skozi trnje naravnost v deteljo ali peso, da je bil vedno ves opraskan in strgan.

A so vseeno vsi zadovoljno živeli: otroci so pili mleko, Plavka se je pasla, prežvekovala višje in pozimi rebarno, ki so ga zanjo nakosili možje in fantje, pila vodo iz štirne, ki jo je zgradil ded, tisti, ki je v življenju spil več rakíje kot je držala njegova štirna. Skoraj vsako leto je povrgla junčka ali teličko, ki so ju odredili in prodali, da je bilo kaj denarja za najnujnejše … Ko se je otelila, pa gospodinja iz prvega mleka, zmlejzve, ni spekla poslastice za svoje otroke, kot so to delale druge ženske – tisto je nepreklicno pripadalo teličku. Zdelo se je, da bi Plavka tako tatvino zamerila, čeprav drugače lepo ravnajo z njo – nafutrajo in napojijo jo redno, okoli poldneva ji odkidajo in vržejo šop sena, jo ošrtglajo, kadar je usrana. Parkljev ji ni treba rezati, ker si jih obnuca na paši, jo pa branijo brencljev, če mora kje mirno stati.

Svoji gospodinji je Plavka rada dala mleko, zlahka jo je pomolzla. Če jo je molzla druga ženska pa ni šlo tako gladko. Neka tetka, ki je v materini odsotnosti molzla Plavko, se je tako namučila z njo, da je po molži trdo postavila golido na mizo in zarentačila: »To ni nobena krava – to je konj!« Plavka je ni slišala, a tudi če bi jo, bi ji bilo vseeno.

Kadar so bile muhe v hlevu preveč nadležne, je včasih z repom švrknila gospodinjo po obrazu, ampak ne nalašč. In rep je bil ponavadi čist – če ne, je gospodar takoj nagnal katerega od mulcev, da je to uredil – ni prenesel, da bi v mleko padla kakšna smet, kaj šele posušen košček kravjaka – vsa golida mleka bi smrdela po njem. Kdo bo potem to pil!

Voziti Plavki ni bilo treba kot mnogim vaškim čajfam. Za to sta bila pri hiši vola, pozneje pa konj Riđan – eden od mnogih s tem imenom – ki so ga kupili pri Pangretu v Viševku.

Zdelo se je, da je Plavka pri hiši od pamtiveka. Včasih je kdo od starih omenil, da jo je pustila pri hiši nekakšna vojska, partizani menda, ko so se nekam premikali. Celo tako daleč je šlo, da so fantazirali, da je Plavka nekoč pripadala hrvaškemu pesniku Vladimiru Nazorju, ki naj bi mu jo – zelo bolnemu in oslabelemu – dodelili, da bi hitreje okreval, ko pa so se partizani premaknili drugam, so kravo pustili v njihovem hlevu. No, bajka kajpak – prav Vladimir Nazor bo zašel čez mejo v njihove puste hribe!

Tekla so leta in Plavka je pohlevno žvečila travo in seno, hodila pit h koritu, dajala mleko in gnoj in vsake toliko povrgla tele. Postajala je počasnejša in nekako zaspana, utrujena, in nazadnje tudi telet ni več hotelo biti. Bila je že prava kravja starka, ko se je gospodar odločil, da jo proda. Mesarju kajpak.

Prišel je dan, ko je morala Plavka od hiše –  najstarejši fante jo je moral odgnati v sosednjo vas, kjer je stanoval mesar. Tam naj bi prenočila, potem bi jo mesar sam odgnal še eno vas naprej, kjer je  imel mesarijo. Otroci so zbrani stali na pragu in s tesnobo gledali za svojo kravico, ki je počasi stopala po klancu navzdol. Niso natanko vedeli, kaj se bo zgodilo z njo, rekli so jim samo, da so jo prodali. Tudi gospodinji je bilo težko, saj ji je Plavka pomagala zrediti vso njeno številno otročad in je bila skoraj družinski član. Fant, ki jo je vodil, ji je moral kar naprej prigovarjati in jo priganjati, saj se je žival vsakih nekaj korakov ustavila in počivala. Komaj, komaj je prišla do mesarjevega hleva. Ko je gonič odhajal, pa je Plavka tako žalostno gledala za njim, da tega ni prenesel, na jok mu je šlo in začel je na vso moč teči, kakor da bi to pomagalo pobegniti pred mučno izkušnjo.

V hiši je bilo, kot da so odpeljali mrliča. Vsi so bili potrti. Ni jih potolažila druga, mlajša krava, ki je prišla k hiši. Njeno mleko ni bilo pol tako dobro kot Plavkino. Pa še mesar jih je prizadel, ko jim je poslal pošto, da naj kar imajo svojo Plavko, ker je prerevna in prestara celo za v mesnico. Seveda je tako govoril le zato, da ji je še zbil že tako skromno ceno.

Postopoma so slabi časi minili, otroci so zrasli in šli po svetu. In ko so se že sivolasi kdaj pa kdaj srečevali, so se  vedno spominjali tudi krave Plavke, ki je dajalo najboljše mleko, kar so ga kdaj pili …