Skip to content

1944 Podcerkev – Ludvik Gregorič

22. 01. 2015

141228001 V zvezi z avtorstvom te fotografije se glede na lokacijo posnetka zdi naj verjetnejši Franc Truden. Slika je bila posneta nekoliko naprej od Hlepinove domačije v Podcerkvi, kjer je živel fotograf Truden, in sicer tam, kjer se ovinek proti Nadlesku izravna. Ludvik Gregorič, Rihtarjev iz Podcerkve po domače, je stopil v travo pod cesto, ki se zato vidi za njim. V ozadju desno so hribi nad Babno Polico oziroma proti Babnemu Polju, pod njimi prve hiše Nadleska, levo slutimo najprej pobočje Nadleškega hriba, zadaj pa zadnji vrh v pogorju Racne gore, južno od Gornjih Poljan. Med temi hribi vodi pot v Babno Polje preko Podgore čez Ta rjav klanec.

Za Ludvikom je drog, morda električni ali celo – glede na svetlo barvo – sveže olupljen mlaj. Ludvik ima v gumbnici cvet, najverjetneje vrtnico. Je bila kakšna posebna priložnost tistega dne, ko se je fotografiral? Ne vemo ne leta, še manj dneva in priložnosti, ko je nastala slika. V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem II je na strani 232 fotografija nabornikov iz leta 1929, kjer prvi z leve sedi Ludvik Gregorič, oblečen v ista oblačila kot na tej sliki, le pokrit je v okrašen klobuk in ne kapo. Takrat je bil star dvajset let in tudi na tisti sliki v roki drži neznan predmet, podobno kot na sliki s kolesom, ko ima v levi roki nekaj temnega s svetlejšimi črticami. Je mogoče, da sta sliki nastali sočasno?

141228001-copyLudvik Gregorič, rojen leta 1909, je bil edinec, njegov oče je namreč odšel v Ameriko in se ni več vrnil. Z materjo je Ludvik prevzel Rihtarjevo kmetijo po stricu Tomažu Strletu, ki ni imel svojih naslednikov. Preživljal se je z delom na zemlji, občasno pa se je pridružil domačim tihotapcem. Bil je veseljak prve vrste, manjkalo ga ni nikjer, kjer se je le kaj dogajalo – ne na veselicah, ne v šemah, ne pri raznih fantovskih neumnostih. Bil je zelo prijazen, igral je harmoniko in vasoval vse do Postojne.

Med vojno se je po vrnitvi iz internacije na Rabu in verjetno tudi v Gonarsu pridružil 14. diviziji. Kot edinca ga je po dveh letih in pol goreča želja, da se snide z materjo, pripeljala v prezgodnjo smrt. Za en sam dan dopusta je dva meseca dan na dan prosil komisarja Matevža Haceta, a ko ga je končno dobil in odšel domov, se je komaj preoblekel in umil, še niti naspal se ni po dolgi poti in že je dočakal konec.

30. decembra 1944 zvečer se je v Podcerkvi pojavila skupina domobrancev, pripadnikov Črne roke, preoblečenih v partizane. Po hišah so kot izgovor spraševali za pot na Juršče, v resnici pa so iskali posameznike, za katere so vedeli, da so aktivisti OF in tudi o partizanskem obisku v vasi so bili obveščeni. Ustavili so se pri Mlakarjevi hiši na številki enajst, kjer je v nadstropju, potem ko so Italijani požgali hišo, kjer je živela, zdaj stanovala Frančiška Hace, v pritličju pa Točkova Lojzka s sinom.

Tistega usodnega večera pred novim letom je bil doma pri materi partizan Vinko Hace, na obisku sta bili tudi dve dekleti iz Palčjega, prišla pa sta še Mirko Mavko in Ludvik Gregorič, ki sta tudi šla na obisk vsak k svojim, a sta se gredoč ustavila še pri Točkovih, ker sta slišala za Vinkov prihod domov.

V pisnem pričevanju preživelega Mirka Mavka je med drugim zapisano, da je kmalu potem, ko so obiskovalci posedli ob mizi, potrkalo na vrata in mama Frančiška je odgovorila na vprašanje trkajočega, da Vinko ne ve, pa tudi utrujen da je, ter zaprla vrata in z ustnicami nakazala ime nezaželjenega obiskovalca. Že v naslednjem trenutku se je začelo streljanje skozi zaprta vrata. Rafal je najprej zadel mamo, ki je obležala na tleh. Vsi so skočili proti oknu, da bi se pognali na prosto. Skočila sta Ludvik in ena od mladih Primork, Mirko Mavko se je z drugim dekletom skril v omaro in skoraj čudežno preživel. Ludvika Gregoriča in Marijo Česnik so pod oknom zadeli streli, a ne do smrti. Umrla sta šele po grozovitem mučenju, med katerim so Ludviku z nožem poškodovali oči in razrezali obraz, dekletu z zlomljeno nogo pa zlomili roke. Samprtov oče iz sosednje hiše do smrti ni pozabil obupanih krikov obeh mučenih ranjencev pod okni, slišali pa so jih tudi drugi, a si niso drznili iz hiš tudi pozneje, tako da sta ubita ležala v svežem snegu vse do jutra. Ludviku je bilo petintrideset let, Mariji Česnik pa dvajset.

Na zunanji steni hiše, kjer se je zgodil poboj, so naslednje jutro vaščani zagledali zastrašujoči odtis črne roke, podobno kot še na treh drugih hišah, kamor so tistega večera prišli pripadniki domobranske skupine za podtalni boj Črna roka.

Ostarela in precej naglušna Ludvikova mati je potem večer za večerom z glasnim tožečim jokom žalovala za svojim sinom, včasih tudi vse dokler ni povsem ohripala. Ni znano točno, kdaj je med preoblačenjem posteljnine našla listek z Ludvikovim sporočilom, ki ga je verjetno napisal, preden se je pridružil 14. diviziji. Na njem je pisalo:”Mama, adijo, jaz moram iti. Če me slučajno ne bo več domov, dajte domačijo Stankotu Mavkotu ali njegovim otrokom«. Po Ludvikovi smrti je mati v joku prišla z listkom k Mavkotovim na pobočje Ulake, kjer je živel Ludvikov bratranec Stanko, rekoč:”Glej, Stanko, Ludvik je pustil listek. Glejte, da boste zame skrbeli!” Ker je ostarela mati ostala na kmetiji sama z živino, so se Mavkotovi zatem nekako odločili, da se preselijo na Rihtarjevo domačijo.

Tako se je iztekla pot nasmejanega fanta s slike, ki je imel rad življenje, svojo mater in domačijo.

Prispevek sta napisali Anita Manfreda in Milena Ožbolt.

Viri:

  • Stanislava Mavko, ustno
  • Stanislav Hace, Podcerkev, ustno
  • Franc Hace, Lož, ustno
  • Mirko Mavko, Pripoved priče dogodka v Podcerkvi leta 1944, rokopis
  • Franc Hace, Nepozabljena resnica iz otroškega srca, rokopis
  • Kebe Janez, Loška dolina z Babnim Poljem II. , str. 232, zal. Družina 2002

Kraj: Podcerkev
Datum: 1944
Avtor: verjetno Franc Truden
Zbirka: Stanislava Mavko
Skenirano: 28. 12. 20140
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    22. 01. 2015 13:57

    Zelo lepa, vendar zelo žalostna zgodba mladega fanta,ki je moral umreti zaradi domačih izdajalcev. Hvala za prispevek, ki pove veliko če ga hočeš prav razumeti.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    4. 08. 2015 20:37

    Čutiti je skozi sliko..da so ljudje v starih časih..imeli tudi težko življenje..vendar so imeli nekako **VEČ LJUBEZNI V SEBI ** kot danes…

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1959 Stari trg – Pogled z Malega vrhka na Ulako | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: