1944 Podcerkev – Ludvik Gregorič

Ludvik Gregorič, rojen leta 1909, je bil edinec, njegov oče je namreč odšel v Ameriko in se ni več vrnil. Z materjo je Ludvik prevzel Rihtarjevo kmetijo po stricu Tomažu Strletu, ki ni imel svojih naslednikov. Preživljal se je z delom na zemlji, občasno pa se je pridružil domačim tihotapcem. Bil je veseljak prve vrste, manjkalo ga ni nikjer, kjer se je le kaj dogajalo – ne na veselicah, ne v šemah, ne pri raznih fantovskih neumnostih. Bil je zelo prijazen, igral je harmoniko in vasoval vse do Postojne.

Med vojno se je po vrnitvi iz internacije na Rabu in verjetno tudi v Gonarsu pridružil 14. diviziji. Kot edinca ga je po dveh letih in pol goreča želja, da se snide z materjo, pripeljala v prezgodnjo smrt. Za en sam dan dopusta je dva meseca dan na dan prosil komisarja Matevža Haceta, a ko ga je končno dobil in odšel domov, se je komaj preoblekel in umil, še niti naspal se ni po dolgi poti in že je dočakal konec.

30. decembra 1944 zvečer se je v Podcerkvi pojavila skupina domobrancev, pripadnikov Črne roke, preoblečenih v partizane. Po hišah so kot izgovor spraševali za pot na Juršče, v resnici pa so iskali posameznike, za katere so vedeli, da so aktivisti OF in tudi o partizanskem obisku v vasi so bili obveščeni. Ustavili so se pri Mlakarjevi hiši na številki enajst, kjer je v nadstropju, potem ko so Italijani požgali hišo, kjer je živela, zdaj stanovala Frančiška Hace, v pritličju pa Točkova Lojzka s sinom.

Tistega usodnega večera pred novim letom je bil doma pri materi partizan Vinko Hace, na obisku sta bili tudi dve dekleti iz Palčjega, prišla pa sta še Mirko Mavko in Ludvik Gregorič, ki sta tudi šla na obisk vsak k svojim, a sta se gredoč ustavila še pri Točkovih, ker sta slišala za Vinkov prihod domov.

V pisnem pričevanju preživelega Mirka Mavka je med drugim zapisano, da je kmalu potem, ko so obiskovalci posedli ob mizi, potrkalo na vrata in mama Frančiška je odgovorila na vprašanje trkajočega, da Vinko ne ve, pa tudi utrujen da je, ter zaprla vrata in z ustnicami nakazala ime nezaželjenega obiskovalca. Že v naslednjem trenutku se je začelo streljanje skozi zaprta vrata. Rafal je najprej zadel mamo, ki je obležala na tleh. Vsi so skočili proti oknu, da bi se pognali na prosto. Skočila sta Ludvik in ena od mladih Primork, Mirko Mavko se je z drugim dekletom skril v omaro in skoraj čudežno preživel. Ludvika Gregoriča in Marijo Česnik so pod oknom zadeli streli, a ne do smrti. Umrla sta šele po grozovitem mučenju, med katerim so Ludviku z nožem poškodovali oči in razrezali obraz, dekletu z zlomljeno nogo pa zlomili roke. Samprtov oče iz sosednje hiše do smrti ni pozabil obupanih krikov obeh mučenih ranjencev pod okni, slišali pa so jih tudi drugi, a si niso drznili iz hiš tudi pozneje, tako da sta ubita ležala v svežem snegu vse do jutra. Ludviku je bilo petintrideset let, Mariji Česnik pa dvajset.

Na zunanji steni hiše, kjer se je zgodil poboj, so naslednje jutro vaščani zagledali zastrašujoči odtis črne roke, podobno kot še na treh drugih hišah, kamor so tistega večera prišli pripadniki domobranske skupine za podtalni boj Črna roka.

Ostarela in precej naglušna Ludvikova mati je potem večer za večerom z glasnim tožečim jokom žalovala za svojim sinom, včasih tudi vse dokler ni povsem ohripala. Ni znano točno, kdaj je med preoblačenjem posteljnine našla listek z Ludvikovim sporočilom, ki ga je verjetno napisal, preden se je pridružil 14. diviziji. Na njem je pisalo:”Mama, adijo, jaz moram iti. Če me slučajno ne bo več domov, dajte domačijo Stankotu Mavkotu ali njegovim otrokom«. Po Ludvikovi smrti je mati v joku prišla z listkom k Mavkotovim na pobočje Ulake, kjer je živel Ludvikov bratranec Stanko, rekoč:”Glej, Stanko, Ludvik je pustil listek. Glejte, da boste zame skrbeli!” Ker je ostarela mati ostala na kmetiji sama z živino, so se Mavkotovi zatem nekako odločili, da se preselijo na Rihtarjevo domačijo.

Tako se je iztekla pot nasmejanega fanta s slike, ki je imel rad življenje, svojo mater in domačijo.