1975 Jeršiče – Izdelovanje zobotrebcev
Justina Bavdek, mama Justine Srnel
Z Justino Srnel rojeno Bavdek naju veže posebna vez. Njena rojstna hiša v vasi Jeršiče je sedaj v lasti moje družine. Večkrat jo obiščem, da mi pripoveduje o svoji mladosti. Ko sva se srečali prvič, mi je podarila zavojček zobotrebcev. Povedala mi je, da jih še vedno izdeluje sama in da se njeni, v primerjavi z drugimi, ne zlomijo. Nikoli prej nisem pomislila, da še kje kdo, ki še zna narediti zobotrebec in da je med njimi sploh kakšna razlika. Odločila sem se, da jo malo povprašam o izdelovanju zobotrebcev v Jeršičih.
Justina zna povedati, da so jih naredili tudi po 100 na dan. Vezali so jih v butare po 20/22. Pravi, da še danes vidi, kako je oče že pred zimo prinesel domov leskove palice. Spoznati se je bilo treba na kvaliteto lesa, ker vsak ni bil primeren. Če je bila leska preveč vijugasta ali trhla, jo je oče izločil.
Zobotrebce so izdelovali in jih še vedno izdelujejo predvsem pozimi. To je bila včasih oblika vaškega druženja, ko še niso poznali vsemogočne televizije. Ljudje so zvečer hodili na vas in jih izdelovali ob pogovoru. Justina delo opiše tako: «Posedeš se se za mizo, roke imaš na vogalu in z nožičem delaš v mizo ali stol.« Marsikateri mizi in stolu se je ta obrt na vogalih dobro poznala.
Justinina starša sta delala vso zimo in spomladi peljala prodat cel voz izdelkov. Bilo je okoli »1500 butarc«. Danes si res težko predstavljam cel voz zobotrebcev. Koliko dela in vztrajnosti je bilo potrebno!
Justina se spominja, da sta od zasluženega denarja kupila živež za družino. “Obogateli od zobotrebcev nismo,” pravi Justina, “a nekaj je pa le bilo. Zgodilo se je da je bil kdo birmanski boter, pa je delal še z večjo vnemo, da je lahko kupil obleko ali darilo.”
Franc Bavdek, oče Justine Srnel
Viri:
- Justina Srnel, rojena Bavdek – pogovor o zobotrebcih je bil v Čohovem, 12. 5. 2015
Prispevek je napisala: Rebeka Hren Dragolič.
Kraj: Jeršiče
Datum nastanka fotografij: julij 1973
Avtor: neznan
Zbirka: Rebeka Hren Dragolič
Skenirano: 3. 6. 2015
Oblika: dve fotografiji
RSS - Posts
Hvala za čudovit in pomenljiv prispevek!
Spominja me na sosedove izdelovalce grabelj: koliko znanja, truda, vztrajnosti je bilo treba za izdelek, ki se zdi razmeroma preprost. Pri naši hiši so ene, stare 40 let, pa so še vedno najboljše. Ali bi danes še zmogli kaj takega?
In kako je že bilo tisto, da so začeli izdelovati zobotrebce v naših krajih? Ribničan je menda na Dunaju opazil, da gospoda po vsem obilnem žretju poje še dva ali tri klinčke… pa jih je začel delati še sam. Za lon so pa gospoda njegov izdelek poimenovali za ribniško solato. Ampak, da se razumemo: da bi te na Dunaju ali v Ljubljani imeli za Ribničana, ni treba da si doma iz Ribnice – dovolj je da tvoja govorica ne zveni po žabarsko ampak le malo bolj po dolenjsko…
Justina in Franc Bavdek, to je pa res nekaj posebnega. Tudi pri nas, pri Bahnetovih na Rudolfovem smo izdelovali zobotrebce. Otroci smo jih obrezovali, ata je rezal lesko in cepil palčke, mama pa jih je povezovala v butarce. Starejši brat Tone jih je nosil v nahrbtniku na Rašco, čez Iško na Dolenjsko, kjer jih je tamkajšna zadruga odkupovala. Pozneje jih je odkupovala tudi trgovina Matičič v Begunjah. Za zobotrebce smo lahko dobili tekstilno blago, ki ga drugače takrat še ni bilo mogoče kupiti.
Ob tem prispevku me je prav prevzela nostalgija. Zelo mi je všeč prva fotografija, kjer se v ozadju lepo vidi lepa kuhinjska kredenca. Tudi pri nas smo pozimi delali zobotrebce iz topole. Menda je bila bolj mehka za obdelavo. Mama ali ata sta jih nacepila, nato smo jih vsi obrezovali. To je bil dodaten zaslužek in otroci smo od tega dobili tudi nekaj žepnine. To so bili prav družabni zimski popoldnevi in večeri. Največkrat sta prišla k nam tudi teta Zofka in stric Tone in skupaj je bilo bolj zabavno. Stric je pripovedoval zanimive dogodivščine iz mladosti in otroci smo jih z odprtimi usti poslušali. Teta Zofka je bila najstarejša sestra moje mame in je doživela 95 let in umrla zadnja od petih otrok. Ravno danes bo njen pogreb.
Čudno se mi zdi, da je avtor fotografije neznan. Jaz pa razmišljam, če ni bil to morda Frane Meglič, prvi in znani kamerman TVS. Njegova žena Berta Meglič roj. Tekavec, tudi znana filmska maskerka je bila namreč nečakinja od Justine Bavdek, ali pa moja sestrična in sta večkrat prišla s Franetom iz Ljubljane k sorodnikom v Vidovske hribe. Po slikah sodeč bi upala trdit, da je bil to dobro izkušen fotograf.
Pravi zobotrebci so iz leske. Če so pa še tenki in enakomerno ošiljeni in ne kot ošpičeni “količki”, je pa sploh v redu. Glede na to, da jih dobiš iz vse sorte lesa, je najbolje narediti preizkus. Zobotrebec s palcem prelomiš tako, da ga vpneš med kazalec in sredinec ( kot da želiš narediti figo) in ga zlomiš. Če je prelom čist, vedi, da je možnost, da se ti bo lahko del zobotrebca zalomil in ostal med zobmi. Leskov pa se kolje in s prelomom lahko dobiš izredno tenak, fin pripomoček za čiščenje med zobmi. Razni današnji zobotrebci iz različnih furnirjev, bukovih in podobnih “poceni” lesov, so daleč od pravega zobotrebca. V Ribnici je izdelovalka Dušanka Češarek postala prava specialistka za njih. V primerni embalaži so postali izdelek, ki ga rade volje podariš komu, ki zna to ceniti.
Ja, Daniel, kje se jih pa dobi?