Skip to content

1929 Lož – Mesto Lož

28. 06. 2015

140130726 29. septembra 1929 je Ilustrirani Slovenec na naslovnici objavil sliko mesta Loža na Notranjskem. Lož je bil pomembno in staro mesto.

Časnik Slovenski narod pa je 17. in 18. avgusta 1877 objavil obširno reportažo ob 400-letnici mesta Lož. Pričujoči sestavek je povzet po njej.

8. marca 1877 je preteklo štiristo let

kar je Friderik IV. izdal ustanovno pismo, s katerim je Lož povzdignil v mesto. Tega leta so Ložani ustanovili odbor, ki je vodil priprave na slovesnost v čast okrogle obletnice.

Ker je bilo marca še hladno, so imeli v tem mesecu le večerjo na prostem, ki so se je udeležili meščani in gospoda. Dr. Dolenec je nazdravil Habsburžanom, predvsem cesarju Francu Jožefu I., g. Žirovnik je v imenu loške čitalnice nazdravil Ložanom in g. Schweiger gospodu Zabukovcu, ki je prvi podal zamisel za praznovanje. Dokončno so izvolili odbornike, ki so bili zadolženi za pripravo poletne veselice 12. avgusta.

Ložani so marljivo pripravljali mlaje in okraševali mesto. Že v soboto so po vseh hišah plapolale narodne zastave: na sodišču velika cesarska in na grajskih razvalinah 5 sežnjev dolga belo-rdeča, ki jo je ukazal izobesiti knez Schönburg-Waldenburg. Na večer je prišlo precej ljudi iz doline občudovat razsvetljavo, ki je bila resnično veličastna. Ob tri četrt na deset se je pripeljala Ljubljanska godba in igrala skozi vse mesto, po večerji pa še po mestu. Ljudje so sedeli v lopi pred županovo hišo in prepevali narodne pesmi.

Naslednje jutro je meščane prebudilo streljanje iz možnarjev. Še pred sedmo uro je prišel čitalnični odbor in Ložani so ga pozdravili z godbo. Skupaj so odšli k Maverni dolini čakat Sokola in druge goste. V imenu loških deklet je goste pozdravila Kovačeva Lojzka, Zofka Schweigerjeva pa v imenu loške čitalnice Sokola in mu privezala na zastavo venec s trakovi. Sprevod se je odpravil v mesto, kjer jih je pozdravil mestni zastopnik Lah. Slovesnost se je nadaljevala pri maši ob deveti uri. Le-tej je sledila zlata poroka dveh Ložanov. Po maši je večina gostov nadaljevala pot v Šneperk, kjer jim je knez Schönburg-Waldenburg pripravil okrepčilo. Sokoli so peli, godba je igrala, gostje pa so se sprehajali po parku. Po dvanajsti uri so se začeli vračati nazaj v mesto, pred čitalnico, kjer je viselo sedem zastav: sokolska, ljubljanska, bizaviška in loška čitalniška, bloška, menišijska in mestna loška. Obedovali so v lopi na glavnem trgu. Med obedom so si sledile napitnice, g. Zarnik pa je imel krajši govor, v katerem je povedal, da se je moral Lož že v starih časih boriti s sovražniki – Turki, ki so kraj požgali. Friderik IV. je Ložanom, ki niso želeli več biti trg, obljubil, da bo sezidal trdnjavo in tako je mesto Lož nastalo iz razvalin. A brez zapletov tudi ni šlo. Dr. Vošnjak je pričel svojo napitnico z besedami »naši slovanski bratje«, kar je zmotilo cesarsko kraljevega okrajnega glavarja, ki mu je prepovedal nadaljevati govor. Občinstvo pa je na ves glas vzklikalo »živijo« in »živeli slovanski bratje«, kar je glavarja še malo bolj razburilo. Stopil je do župana in mu rekel, naj oznani, da ne sme biti nobenih govorov več.

Po obedu so se ljudje odpravili na veselico na hrib. Le-ta se je pričela s precej dolgim slavnostnim govorom, ki mu je sledil nastop Sokolov, igra »Srce je odkrila« (Novinarja je motilo le to, ker se ni preveč slišalo, saj »je ljudstvu nemogoče dopovedati, da naj bode tiho«.). Veselice se je udeležil tudi knez Schönburg-Waldenburg. Po igri so zopet peli Sokoli, prebrali so pozdravne telegrame, sledil je ples, ko pa se je stemnilo so prižgali bengalski ogenj in ognjemet, kar je bilo ljudem še posebej všeč.

Naj končam z besedami avtorja zapisa, ki se ga ne da na kratko povzeti pa da ne bi izgubil poante: »Drugi smo sedeli pri mizah in pili, – ker govoriti smeli nijsmo. Zvečer smo se kmalu vrnili v Lož in potem so se gostje jeli odpeljevati. Ločili smo se s težkim srcem in bridko skušinjo, da Slovan ne sme napitnice napiti bratu Slovanu … krepčevala nas je le nada boljše bodočnosti, ki nam mora priti. Nekaj nas je še ostalo v Loži; nikjer govoriti nijsmo smeli, peli smo domače slovenske pesmi. Ljubljanska godba, katera povsem nij dobro igrala in je bila vrhu tega jako draga, se je odpeljala koj za Sokoli. Angelje pravice smo še vedno imeli okolo sebe. Nek odličen narodnjak je napil še, ko smo odpeli pesem Razlagovo: »Da bi vedno majka bila, nepozabljena nikdar. Več ne smem govoriti, sicer bi bil konfisciran« in burni »živio«, so sledili tem besedam. Tako je minola ta slavnost, katera naj bode v uk in spomin vsem, ki so se je udeležili, Ložanom pa v spodbujo, da ostanejo pošteno narodno jedro tudi naprej; kakor so bili do sedaj.«

140130726-001 O razvalinah gradu nad Ložem smo na strani Stareslike že pisali. Ker je prispevek obširen in natančen, nimam kaj več dodati.

Slovarček:

  • seženj: nekdanja dolžinska mera – 1, 896 metra
  • konfisciran: iz konfiscirati-odvzeti premoženje, v tem primeru ovaden, zatožen oblasti
  • Šneprek: popačenka Schloss Schneeberg – grad Snežnik
  • Dr. Vošnjak: Josip Vošnjak (s psevdonimom J. Skalec, J. M. Dravinjski) slovenski politik, zdravnik in pisatelj (roj. 4. januarja 1834, umrl 21. oktobra 1911, Visole pri Slovenski Bistrici)
  • Janko Žirovnik: Janko Žirovnik, slovenski zbiralec ljudskih pesmi, učitelj in sadjar (roj. 7. februarja 1855, umrl 27. oktobra 1946, Kranj)
  • Srce je odkrila: veseloigra v enem dejanju, izšla v zbirki slovenskih del in iger Slovenska Talija, 45 strani, založnik Dramatično društvo v Ljubljani, 1876, sodelavec pri prevodu Ivan Resman s psevdonimom Ivan Ameriški

Viri:

Kraj: Lož
Datum: 29. september 1929
Avtor: Ilustrirani Slovenec
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 30. 1. 2014
Oblika: časopis – revija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. 28. 06. 2015 13:02

    Hinko Dolenec, pravnik in pripovednik, služboval v Ložu od 18568 do 1878. Objavil Spomine o Cerkniškem jezeru in lovske spomine Izaz maldih dni.
    G.Schweiger – dr. Schweiger, prvi zdravnik v Loški dolini. Še stoji njegova hiša, kjer je danes lokal Babilon, po vojni pa je bil dolgo internat za dijake Nižje gimnazije oziroma učence osemletke. Njegova nečakinja in dedinja Zofija Schweiger je hišo z oporoko zapustila v dobrodelne namene.
    Je.g. Zarnik iz članka narodni buditelj in pisatelj Valentin Zarnik? Zelo verjetno… Res zanimiv članek.

  2. Marija (Maša) permalink
    29. 06. 2015 09:37

    Zanimiv prispevek. Jaz imam pa pesem o “imenitnem mestu Ložu”, kot so jo peli moj stari stric Andrej, Kranjč stric iz Dobca:

    Mesto Lož

    Stoji, stoji tu mejstu Lož,
    Tu mejstu jəmenitnu,
    Uokulə so pa fjəstnge
    səs srubrata spletjene.

    Po mejstə se sprehajajo
    Te jəmenitne frajle,
    prtjəne raše imajo,
    fertuhe razcapane.

    Na svjətəga Šimona dan
    Je u Lož’ simin təpravə,
    Kolkər šimlnu je blu prgnanəh,
    usə so blə prodanə,

    Pride stari kapitan
    Kupu je dvej mušə,
    Pršu jəh je gledat rihtar sam
    Ta črnə, prav, bo boljšə.

    Te črnəga bom prec zeklou,
    De mə ne bo hirou,
    Pol pa še tə druzəga,
    de bom kosti uobirou.

    Loškə fantje so ləpi,
    Majo pouhove kape,
    Pouhave jən gobave,
    Narveč so ble take.

  3. alenka permalink
    6. 07. 2015 22:50

    Dve ali tri leta nazaj je to pesem pela moja hči pri otroškem pevskem zboru OŠ Pivka :). Je ta pesem kar precej znana.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: