1940 Jeršiče – Moja prva in edina punčka

»Na fotografiji sem jaz z mojo edino igračo. Bila je punčka,« pove Justina. »Posneta je leta 1940, ko sem imela 4 leta. V ozadju se vidi naša hiša, ko je bila prekrita še s slamo. Leta 1951 so slamo zamenjali in leta 1952 smo dobili elektriko.«

Punčko ji je prinesla teta iz Celja. »Prej smo imeli samo take iz cunj, ta pa je bila zelo lepa. V celoti je bila narejena iz roza gume, samo klobuček je bil moder. Nosila je roza plašček, tudi iz gume. Ko so me slikali, sem jo morala nujno držati v rokah!«

Ko so prišli v vas Italijani, so pobrali vse kar se je dalo. Nas so poslali iz hiše ven in potem so vse razkopali. Spominja se, da so celo vse postelje znesli ven in si iz njih delali bunkerje. Ostalo so naložili na kamione in odpeljali. Med stvarmi, ki so bile še posebej vredne, so bili tudi žimasti modroci, mamine obleke iz pliša in seveda mala punčka iz gume.

Vaščane so imeli ta čas zaprte v Dolesovi hiši osem dni. Nikamor se niso smeli premakniti. Tudi na stranišče niso smeli ven iz hiše. Kakšni nepredstavljivi trenutki strahu so to bili?

Ko so se vrnili, je bila hiša prazna. Spominja se tudi, kako so celo ovsene pleve, ki so jih uporabljali za polnilo modroca v štiblcu, stresli v podzemno klet, v katero se je šlo iz štiblca po lojtri dol, tako da je bila ta polna plev.

To zgodbo Justina zaključi z besedami: »Bog ne daj, da bi še kdaj trefli kakšno vojsko!«