1959 Jeršiče – Dobili smo elektriko

Ko prideš v staro hišo, jo vidiš tako kot je danes in si misliš, da je bilo vedno tako. Luči so vedno pridno gorele na sredini sobe, ko si pritisnil na gumb, bojler je pridno grel vodo za umivanje in pranje in štedilnik na drva je bil pač tam, ko niso uporabljali tega modernega na plin ali elektriko. A ni bilo vedno tako.Ljudje so včasih dosti boljše vedeli, do kdaj je zvečer še vedno svetlo in koliko petroleja je treba porabiti, da bo dlje zdržal. Justina, ki je kot mala deklica živela v naši hiši, se spominja, kako sta ob eni petrolejki starša zvečer izdelovala zobotrebce. »Bila sta vsak na enem koncu mize jaz pa sem jih vezala«, še pove. Ko jo vprašam, če je bilo v sobi kaj temačno, se nasmehne in reče: »Malo pa že!«Justina mi je odlično opisala trenutek, ko so v vasi Jeršiče dobili elektriko. To je bil res poseben dan za vse. Bilo je leta 1952.

Pove, da je bila celotna sprednja stran hiše obrastla s trto in da so ven gledala samo okna hiše, štiblca in zgornje sobe. Ko so dobili elektriko, so po vseh soba prižgali luči in cela družina je šla na cesto pogledat, kako se hiša lepo sveti. »Bilo nam je tako lepo in bili smo zelo srečni,« pove Justina.

Elektrika se na začetku še ni plačevala po porabi, ampak so jo na Jeršičah plačevali kot povsod drugod, pavšalno.

Kako je pa bilo potem z nakupom aparatov?

Spominja se, da so pri sosedovih imeli prvi likalnik. Ker je imela Justina veliko moških pri hiši in tako veliko srajc si ga je izposojala pri sosedih Dolesovih, ki so likalnik imeli prvi. Takšen aparat je delo namreč zelo olajšal, saj so tisti stari likalniki na žerjavico vzeli veliko časa. Kasneje se kot svojega prvega aparata spominja likalnika, ki ji ga je podaril stric Jože Bavdek, mesar iz Cerknice.

Po poroki 1960 je v novi hiši na Čohovem še vedno prala perilo na roke, dokler ni po petih letih uspela kupiti pralnega stroja in hladilnika, ko je šla v službo. »Veš, tudi pleničke smo izpirale v ledenem studencu pod vasjo, mi je sproti zmrznila obleka in še danes me vedno zebe v roke. Ni bilo tako kot danes!«

Pralni stroj si je kupila pri Strletovih na Sv. Vidu, bil je Gorenjev in 2 klasa. Kljub temu je delal 40 let brez popravila. Justina se tudi spominja, kako je bil na začetku električni tok tako »švoh«, da se je stroj le s težavo izklopil. Stal je v kuhinji in se revček cel tresel, preden se je uspel izklopiti.

Prvo televizijo je kupila v Nami v Ljubljani, ko je šla delat. Ko jo je kupovala se spominja človeka, ki si je takrat že kupoval novo barvno televizijo. Odslovil jo je z besedami: »Jaz sem se črno-bele že naveličal!« No, ko vzameš posojilo za dve leti da si kupiš svojo prvo črno-belo televizijo, so to kar težke besede. Kot zakleto je ravno ta televizija neprestano nagajala in bi jo že vrgli v graben, če jo ne bi tako stežka odplačali.

Pred hišo:

• Justina Srnel, rojena Bavdek, hči,
• Justina Bavdek, mama,
• Miro Bavdek, sin.