Skip to content

1945 Rudolfovo – Bahnetova družina (2)

5. 08. 2015
tags:
by

150728889 Fotografija je bila posneta pred našo, Bahnetovo hišo na Rudolfovem. Ker najmlajšega brata, ki je bil rojen maja 1946, tu še ni in ker imam v roki vejo in cvet od bezga, sklepam, da je bilo to spomladi leta 1945. Fotograf je seveda neznan, nas je pa postavil pred vrata, da je videti lepo izrezljane polknice, nad njimi pa majhna polička, kamor smo spravljali ključ, ko smo bili od doma in na vrhu nizko okence s šipo, da je bilo v veži nekaj svetlobe.

Čisto zadaj so stari ata Jožef Tekavec, v sredini mama Ana Tekavec roj. Grum iz Rakitne, zraven ata Franc Tekavec in otroci: Levo Marica por. Rupnik v Logatcu, v sredini sem takrat še najmlajša Ančka por. Ivančič v Slivicah, desno Tone Tekavec, ki je živel v Ljubljani.

Kot mnogim slovenskim fantom tudi našemu atu prva svetovna vojna ni prizanesla. Star osemnajst let je bil leta 1916 vpoklican v vojno bil poslan v Galicijo in služil v 48. Pešpolku. Večkrat je pripovedoval, kako je bilo na fronti. »Tako blizu smo bili s sovražnikom, da je lajtnant zakričal, puška-bajonet, nataknili smo bajonete na puške, pa smo se udarili«. Človek si doma za mizo na varnem tega res more predstavljat, kako se takle osemnajstletnik počuti v taki situaciji. V snežnem metežu so pešačili v koloni daleč, daleč. Naš ata, Bahnetov France je omagal in padel v sneg. Nihče ga ni opazil. Šele ko je prišla druga kolona, se je en vojak spotaknil kot v neko gmoto, razbrskali so sneg in videli, da je to njihov vojak. Odnesli so ga seboj do prve barake, ga tam masirali in spravili k življenju.

Ne spomnim se vseh njegovih pripovedi, le to vem, da so se vozili z vlakom po enotirni železnici, se dogovorili s poveljnikom in vsi hkrati poskakali z vlaka in se razbežali na vse strani. Kot dezerterji so potovali do Slovenije dober mesec dni. Domov je prišel skrivaj in se ni prikazal iz hiše. Ker pa nič ne ostane skrito, so se že po nekaj dneh v hiši oglasili orožniki. Materi so zagrozili, »pokaži sina, če ga bomo morali sami najti, bo tu pred tabo obležal mrtev«. Fant se je pokazal in orožniki so ga poslali nazaj v vojsko. Ko je tako pešačil že nekje po Hrvaški, je začel srečevati vojake. Spraševal jih je od kod in kam. Vsi so mu veselo odgovarjali: »Idemo kuči!« Končno je srečal tudi Slovenca in ta mu je povedal: »Avstro ogrska je razpadla, vojne je konec.« Obrnil se je in jo veselo mahnil proti domu.Tako se je rešil ruskega ujetništva. Kmalu zatem pa je moral na služenje rednega vojaškega roka in dočakal konec prve svetovne vojne kot Majstrov borec v Mariboru.

150728889-002

  • Stari ata Jožef,
  • ata Franc,
  • sin Tone.
150728889-001

  • Hči Marica,
  • mama Ana,
  • hči Ana.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rudolfovo
Datum: spomladi 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 28. 7. 2015
Oblika: fotografija

Dodajte komentar

%d bloggers like this: