Skip to content

1935 Rakitna – Cerkveni pevski zbor

11. 08. 2015
by

150728890Slika je bila posneta okrog leta 1935 v Rakitni. Sodeč po drevesih je moral biti to vrt, vsekakor pa v bližini tamkajšnje farne cerkve Sv. Križa.

Na sliki poznam samo spodaj prvo z leve, to je Jezercava Johana, ki je bila sestrična moje mame, poleg nje pa sedi organist in zborovodja Jožef Tekavec, Bahnetov iz Rudolfovega. Rojen je bil leta 1891 kot najstarejši od petih otrok, brat mojega očeta oziroma moj stric.

Že kot majhen fantič se je učil igrati na orgle pri takratnem župniku in pri petnajstih letih odigral celotno birmansko mašo, tako brezhibno, da je dal škof napisati v časopis Kranjske novice «Najmlajši organist na Kranjskem«. Izpopolnjeval se je in postal dober organist in zborovodja. Poleg zbora pri Sv. Vidu je vodil tudi pevski zbor v Rakitni in hodil enkrat na teden peš po poti čez rakiški Graben v Rakitno. Poročil se je z Ivanko Bavdek iz Sv. Vida in sta imela osem otrok. Z družino sta živela na Lavrici, v Tomišlju in nazadnje na Rudniku. Po vseh teh farah je bil zaposlen kor organist, zborovodja in cerkveni upravitelj.

Tiste čase, ko je bila edina prometna povezava pešpot, je bila Rakitna skoraj sosednja in zelo prijateljska vas s Sv. Vidom. Kar nekaj deklet iz Rakitne je bilo poročenih pri Sv. Vidu in obratno. Teh sorodstvenih obiskov je bilo zelo veliko, posebno za farno žegnanje in Veliko noč. Po poti čez reko Zalo je bilo le slabi dve uri hoje do Rakitne. Iz vasi Zala smo šli po pešpoti proti rakiškemu Grabnu. Le nekaj deset metrov od vasi je bilo podolgovato korito, vanj pa speljan žleb naravnost iz izvira in drugi žleb iz korita ven, kjer se je voda odtekala. Čez reko je vodila dobro urejena brv iz dveh tramov in na obeh straneh ograja, da smo se lahko prijemali. Naprej je kakšnih 20 m jase in nato še potok mala Zala, to pa smo prečkali lahko kar po kamenju. Le nekaj sto metrov po Zali naprej je bil Mrharjev mlin, na tem mestu zdaj stoji elektrarna. Tu je veliko lahkega kamna ali lehnjaka, ki so ga rabili za zidavo dimnikov, ali obloge ob oknih. Naprej proti Rakitni je bila pot zelo strma in temna, ilovnata, teren pa poraščen z nizkim grmičevjem, da ni bilo prav nič videti skozenj. Po tej poti me je bilo vedno zelo strah, saj so med ljudmi krožile govorice o strahovih in pošastih.

Ko je šel en Vidovc močno »nadelan« iz Rakitne prav po tej strmini, je zagledal za seboj ognjeno kolo, ki se je točilo za njim in kričalo: »Toku pa toku te buom, toku pa toku te buom!« Pametni Hribec se je skril za smreko, kolo pa se je odkotalilo mimo njega naprej. Ta pa je zakričal za njim: »Toku pa toku boš ti mene v rit pihalo,« se obrnil in šel nazaj v Rakitno popivat.

Ta pa so bila že petdeseta leta, ko je šla »Zavska Anca« iz Rakitne domov k Sv. Vidu, prišla v Graben do brvi in zagledala na drugi strani brvi pošast. Naglo se je obrnila in šla nazaj po klancu do vrha in potem po cesti do Pikovnika in povedala: »Jaz na eni strani brvi, pošast pa na drugi in sva se gledali!« Eni so se ji smejali, drugi pa so se pošasti zares bali. V naslednjem KMEČKEM GLASU je pisalo, da je iz živalskega vrta pobegnila gorila, ki so jo našli v rakiškem Grabnu in jo tam ustrelili. Spet smo brez skrbi in veseli hodili v Rakitno.

Ko smo prišli iz Grabna na vrh in iz gozda ven, pa kot bi prišli na drugi svet. Tu so rakiške senožeti. V čisti svetlobi je bilo videti zaselke: Naklič Konec, Žotov Grič, Boršt, Likebčov Konec, Hrib, Hud Konec in Novaki. Tu, v Novakih je živela naša babica in sorodniki po mamini strani, ki smo jih tako radi obiskovali. Naprej je že cesta za Kamnik. Iz Rakitne v Ljubljano je le borih 18 km.

Kje je stal Mrharjev maln je opaziti le še nekaj vrta, kjer rasteta dve hruški, ta priljubljena pot čez Graben pa je žal opuščena in zaraščena.

Kje so tiste stezice, ki so včasih bile.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rakitna
Datum: neznan, verjetno okrog 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 28. 7. 2015
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. 11. 08. 2015 07:50

    Hvala za čudovit prispevek!

  2. anaivani permalink
    17. 05. 2017 21:52

    Vnukinja od Jožefa Tekavec organista ki je na sliki, Bojana Pravst iz Škofje loke me je opozorila na napačen podatek glede Jožefovih in Ivankinih otrok. Torej takole gre.
    Rojenih je bilo deset otrok. Prva dva sta bila dvojčka Jožef in Ludvik. Jožef je umrl kmalu po rojstvu. Za tem je bilo rojenih še osem otrok. Vida, Justina, Zora, Anda Berta, Zdravko,Vlasta in Marta. Sta pa Jožef in Ivanka takoj po poroki posvojila siroto iz prve svetovne vojne Leopoldino po rodu iz Stare Gorice. Leopoldina je dočakala 97 let in je bila vseskozi v družini obravnavana kot rodna sestra. Torej skupaj 11 otrok.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: