1900 Cerknica – Ferdinand Juvanec

V Letnem poročilu četverorazredne ljudske šole v Cerknici koncem šolskega leta 1891/92 preberemo: „Šolsko leto 1891/2 se je pričelo dne 16. septembra s sv. mašo. Potem je bilo vpisovanje šolskih otrok.

Dne 18. septembra se je pričel redni šolski poduk. Vsled prenapolnjenih šolskih prostorov ustanovila se je k prvemu razredu še paralelka, in nastavila radi tega še ena učiteljska moč.

Z dekretom slavnega c. kr. okrajnega šolskega sveta v Logatci z dne 2. oktobra 1891 št. 724 je bil nastavljen začasno absolvirani učiteljski kandidat gosp. Ferdo Juvanec iz Planine, ter je nastopil svojo službo dne 5. oktobra 1891. Poučeval je vse predmete v III. razredu in telovadbo v IV. razredu.“ [1]

Dne 28. januarja 1895 je bil dokončno nameščen za učitelja v Cerknici [2], kjer je poučeval do leta 1903. Rojen je bil pri Svetem Vidu nad Cerknico, tudi njegov oče je bil učitelj.

Kakšen učitelj je bil Ferdinand? Je bil zelo zahteven in strog? Je morda pogosto uporabljal leskovo palico? Menim, da sploh ne.

Telesno kazen je povsem izključil disciplinski predpis iz leta 1887, saj le-ta po zakonu iz leta 1869 ni bila več dovoljena [3]. Seveda je vprašanje, kako so to dejansko izvajali v praksi.

Verjamem, da Ferdo ni bil prestrog, saj si težko predstavljam, da bi človek, ki ljubi glasbo, lahko trpinčil svoje učence. Učitelja, ki jih zna primerno motivirati, imajo učenci radi, zato lahko v šoli dobro napredujejo.

V tistih časih so bili razredi slovenskih šol žal prenapolnjeni, tako da je „prihajalo povprečno na vsak razred petinsedemdeset otrok“, kot je opisoval Juvanec. Ferdinand oziroma Ferdo je bil napreden narodno zaveden učitelj in domoljub. V istem članku je nadalje med drugim zapisal, kako je bilo pred prvo svetovno vojno na Kranjskem: „V tako prenapolnjenih razredih pač ni bilo pričakovati ugodnih učnih uspehov, posebno na štirirazrednicah, kjer smo mučili šolsko mladino (na deželi!!) z nemščino, ki je po učnem načrtu ugrabljala kar po pet, šest ali sedem tedenskih učnih ur!“ [4]

Kako lepo domovino imamo! Kako lepa je Notranjska!

Verjamem, da je Ferdinand pri učencih vzpodbujal slovensko narodno zavest, vrednoto, na katero danes vse preveč pozabljamo.

V živo lahko spoznamo učne ure iz tistih dni in čar takratnih disciplinskih ukrepov v Slovenskem šolskem muzeju.

O Ferdinandu so mi zelo malo povedali, dejansko le to, da je ustvarjal glasbena dela. Oče me je pred leti sem in tja opozoril, kadar so kaj njegovega predvajali na radiu. Ferdo je že zelo zgodaj začel komponirati skladbe za moške, ženske in mešane zbore, samospeve in glasbo za igre. Njegove skladbe so melodične in čustveno prepričljive, nekatere zborovske, kot na primer »Slovenska zemlja« in »Spomin na zimski večer«, pa so zelo priljubljene še danes.[5] Ni bil le skladatelj, ampak tudi uspešen zborovodja. Lepo je predstavil njegovo delo Ado Gg. v svojem časopisnem članku leta 1922, kjer navaja, da se vse njegove skladbe, kar jih pozna (Pastir, Rožmarin, Rožici, Slovenska zemlja, Na goro i. dr.), odlikujejo po pristni narodni melodiki.[6]

Uglasbil je tudi pesem Simona Gregorčiča Izgubljeni cvet in pesem Andreja Rapeta Slovanska. Le dober glasbeni poznavalec bi danes lahko zbral in predstavil njegovo celotno glasbeno delo. Tudi njegov sin Ferdo Juvanec mlajši je bil slovenski skladatelj.

Ferdinand Juvanec starejši je bil vsestranski. Prav gotovo je imel tudi pesniško žilico, ukvarjal se je tudi s kaligrafijo (lepopisjem) in kartografijo, med drugim je bil tudi avtor postojnskega mestnega grba, ko je bil upravitelj Ljudske šole v Postojni.

„Dedi, imaš tablico?“ me je nedavno vprašal petletni vnuk. Mislil je seveda na tablični računalnik, da bi lahko igral otroške računalniške igrice. Tedaj sem se spomnil svoje nekdanje lesene šolske tablice. Ne spominjam se, od kod sem jo dobil. Nanjo sem predvsem risal, kasneje pa sem na njej vadil črke doma, saj je v šoli nismo uporabljali. Takrat nisem vedel, da so do konca devetnajstega stoletja učenci v šoli za pisanje uporabljali tablice, šele kasneje so začeli pisati tudi v zvezke. Na eni strani je imela vodoravne črte, na drugi je bila karirasta.

Današnje tablice so le po obliki podobne nekdanjim, njihova uporaba pri pouku pa se vse bolj uveljavlja.

Telesnih kazni v šoli se ne spominjam, razen kakšnega potega za uho ali za „ta sladke“. Tudi v kot je bilo kdaj treba. Redko kdaj je dobil kdo ukor. To pa je bilo tudi vse.

Pripovedovali so mi o fantu, ki je med odmorom v šoli oponašal oglašanje krave. Bilo je pred drugo svetovno vojno. Prejel je ukor strogega razrednika, kjer je pisalo: „Učencu J. G. izrekam ukor, ker je med pavzo mukal.“

Žig na znamki za pet vinarjev kaže, da je bila razglednica odposlana leta 1900.

 

Viri:

• [1] Letno poročilo četverorazredne ljudske šole v Cerknici – Digitalna knjižnica Slovenije – URN:NBN:SI:DOC-PWGR3YJV – http://www.dlib.si/
• [2] Personalstatus der mit 1. October 1898 an den öffentlichen allgemeinen Volksschulen in Krain definitiv angestellten Lehrpersonen. – SISTORY        ZGODOVINA SLOVENIJE – PRIROČNIKI ZA ŠOLSTVO (7/25) – sistory.si
• [3] Zgodovina šolske kazni s posebnim ozirom na telesno kazen, str. 63 (diplomsko delo Tamara Lorenčič, Maribor 2009)-https://dk.um.si/Dokument.phpid=11218
• [4] Organizator slovenskega šolstva po prevratu – http://www.dlib.si/
• [5] Radio Slovenija 1. program – Na današnji dan (Petek, 3. april 2009) – http://www.rtvslo.si/radioprvi-arhiv/prispevek/192
• [6] UČITELJSKI TOVARIŠ, štev. 15, leto LXII, Ljubljana, 13. aprila 1922 – http://www.dlib.si/

 
Prispevek je napisal: Janez Lavrenčič.

Kraj: Cerknica
Datum: pred 1900
Avtor: neznan
Zbirka: Matjaž Žnidaršič – Šentek
Skenirano: 15. 2. 2011 (Šentek)
Oblika: skenirana datoteka