1960 Cerknica – Janez in kelnarca Ančka

Fotografija je bila posneta zgodaj spomladi leta 1960, ob steni starega zdravstvenega doma nasproti gostilne Goričica, kot se je takrat imenovala gostilna pri Zgoncu v Cerknici.

Na sliki sva kelnarca Ančka in redni gost Janez Potočnik. Mimogrede je prišel na kozarček fotograf Jože Žnidaršič- Bajček. Malo smo poklepetali, pa je Bajček predlagal: “Dajta no stopit tamle ob steni, da vaju bom enkrat prtisnu.” Nama ni bilo treba dvakrat reč in tako sva stara prijatelja na sliki za vse večne čase.

Na sliki je lepo videti lipco, ki še ni začela zelenet, zadaj je v cerkvenem obzidju tudi listavec in pa drobna smrekca. Na vogalu sta lepo videti dva vogalna kamna, zgornji je res kot prislojen kamen, spodnji pa je lepo okroglo in gladko izdelan z majhnim klobučkom na vrhu.

Janez in kelnarca Ančka

Ko sem se zaposlila pri gostinskem podjetju Cerknica, sem bila nekaj časa v hotelu, da sem se nekoliko spoznala s tem delom, potem pa sem bila pri Zgoncu.

Zgonceva gospa mi je dajala nasvete: “Punca, v gostilni se morate pogovarjat, pogovarjat in še enkrat pogovarjat. Samo od vas je odvisno, koliko gostov boste imela v lokalu. Če je v gostilni samo en gost, mu delajte družbo, da ga obdržite toliko časa, da pride še kdo. Tako se začne gostilna polnit.”  Poslušala sem jo in jo ubogala, upam, da mi je to uspevalo.

Gostilne niso več to, kar so bile. Zdaj dela gostom družbo glasba, največkrat angleška, kelnarca odtipka račun na stroj ga pomoli gostu, ni ji treba reči nobene besede, se malce nasmehne, ali pa še to ne. Včasih pa je bila kelnarca kot spovednik. Moški so popili dva, tri špricarje in postali zgovorni. Vse sem zvedela, kdo se je doma skregal, žena otroke zagovarja, bilo je slabo kosilo, pa še in še. Če sem mu lepo svetovala, je postal dobre volje in drugič spet rad prišel in povedal, da sem imela prav. Vsakega sem poznala kaj je pil preden je prišel do Zgonca. Po vinu je človek zgovoren, dobre volje, nekoliko zardel, po pivu zaspan in len, samo na stol ga vleče, po žganih pijačah pa bled zbadljiv in razdražljiv, pri takem pa samo stran od njega.

Sem pa imela tudi slabo izkušnjo. Miličniki so veliko hodili po gostilnah službeno, gostje so jim radi dajali za pijačo, le-ti se pa zastonj pijače niso branili, zakaj bi se. Ko je en večer dežural po gostilnah miličnik, rekli smo mu« mali mož postave«, je pridno praznil plačane špricarje, pozabil je, da je v službi in kmalu sladko zaspal za mizo. Gostje so se razšli, jaz sem pomila, pospravila, naredila obračun, ura pa je že kazala na dve zjutraj, je možakar še kar smrčal. Zbudila sem ga in mu pomagala do vrat, tam pa se je prijel za kljuko in ni hotel nikamor. Ujezilo me je in sem ga pahnila, da je padel ven pred vrata in obležal. Jaz sem kar hitro zaklenila in šla domov. Prav takrat sem delala sama in sem morala biti ob sedmih zjutraj že nazaj v službi. Čez noč je začelo snežiti, padal je moker južen sneg in ko hitim zjutraj proti Zgoncu, vidim črno gmoto pred vrati prav tako, kot sem ponoči pustila tega gosta. No, takrat me je bilo pa tako strah, da ne bom nikoli pozabila. Šla sem skozi stranska vrata naravnost po stopnicah poklicat gospoda Zgonca in mu vse objasnila.

Rekel mi je: “To pa niste naredila prav, kaj takega ni šala.”

Vprašala sem: “A je zmrznil?”

Rekel je: “No, to ne. Saj vidite, da je plašč odtajan, celo kadi se iz njega.” Zbudil ga je, mu pomagal na noge in ga poslal domov. Nič ni rekel, samo odkoracal je po Veliki gasi.

Meni pa ni nikoli več prišlo na pamet, da bi še kdaj metala goste iz gostilne.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Cerknica
Datum: 1960
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija