Skip to content

1950 Ljubljana – Štiri sestre in birmanka

25. 11. 2015
by

151010084-001Na sliki je moja sestrična, birmanka Tonka Troha iz Borovnice, njena botra, mati in dve teti. Sodeč po starosti birmanke je bilo verjetno to leta 1950.

To so bile štiri sestre doma iz Rakitne Ta srednje iz Novakov. Prva levo je Rezka Grum, por. Troha v Borovnici, druga Angela Grum, por. Bezeg in je živela v Ljubljani, tretja Marija Grum, por. Žerjav v Borovnici, sedi birmanka Tonka, hčerka od Rezke Troha in zadnja, ki sedi, je moja mama, ki je bila Tonki za birmansko botro, Ana Grum, por. Tekavec na Rudolfovem pri Sv. Vidu.

Moja mama je bila najmlajša od devetih otrok pri Ta srednjih v Novakih iz Rakitne. Prav na dan, ko se je Ana rodila, je njihov najstarejši sin Janez star osemnajst let odšel v Ameriko. Materi na porodu je prinesel flaškon vina, da bo imela za vinski šoto, ki je takrat veljalo, da je to hrana za moč porodnice, ji zaželel vso srečo z najmlajšo deklico in za vedno odšel. Oglašal se je s pismi, videli pa ga niso nikoli več.

Njihov oče Jože Grum je bil nezakonski otrok, nekaj časa sta z materjo živela doma, potem pa je okusil usodo nezakonskih otrok. Bil je za pastirčka in za hlapca, ampak on se ni dal. Mimogrede se je izučil za mizarja in skrbno hranil vsak zasluženi dinar. Ko je odslužil vojake, si je s prihranki kupil nekaj njiv in sam zgradil majhno hišo, štalco in potem kravco, toliko, kolikor so takrat zahtevali zakoni. Fant, ki se je hotel poročiti, je moral imeti svojega premoženja toliko, da je lahko preživel ženo. Od tod tudi rek »Najprej štalco, potlej kravco«. Poročil se je z dekletom, ki je bila izučena šivilja in šivala še vse ročno, brez šivalnega stroja in seveda pri petrolejki.

Rodilo se njima je devet otrok, trije so umrli majhni, šest pa jih je odraslo. Najstarejši Janez je šel v Ameriko, drugi Jože je bil doma na kmetiji vsa štiri dekleta pa so služile, kot gospodinjske pomočnice. Najmlajša Ančka, to je bila moja mama, je nekaj let služila v Begunjah pri Jernejčih. Z njo sta bili skupaj za dekle Urhova Ančka iz Begunj in Anica Turšič, ki je bila v Cerknici za »babico«. Grumova starša sta si poleg številne družine prikupila še toliko zemlje, da je njihova kmetija spadala med srednje velike kmetije. Tudi hišo in štalo sta dogradila, in vsem štirim hčeram izplačala dobro doto. Tako je moj stari oče ovrgel trditve, da če si hlapec, ostaneš hlapec. Je pa potrebno ogromno trdne volje, odrekanja in varčevanja.

Vse te štiri sestre so bile vedno v tesnih stikih. Vsaj dvakrat na leto so se dobile v Borovnici, enkrat pri Micki in enkrat pri Rezki. To je bil samo njihov dan. Med vojno je teta Angela, ki je živela v Ljubljani, večkrat prinesla razna oblačila in obutev z vlakom za nas otroke, ki smo bili mlajši od njihovih, do tete Micke v Borovnico. Naša mama pa je šla seveda peš čez Strmec k Micki in prinesla v nahrbtniku domov, da smo imeli kaj za obleči.

Znano je, kako je bilo čez Strmec nevarno hoditi, predvsem pozimi, ko je bila sama tema. Ko je bila mama zimski čas takole na poti, ji je šel moj oče naproti. Pot je peljala čez Korošče, Koščake, Župeno, Beč. Od tam naprej pa je bil samo še gozd. Upal je, da jo bo do tod že nekje srečal, pa je ni. Že je pomislil, da bo morda prespala v Borovnici in se obrnil, da gre nazaj domov. Kaj pa, če je še kje na Strmcu, je pomislil. Opogumil se je in se podal v gozd. Temnilo se je že, vse tiho, nikjer žive duše. Naslonil se je na drevo in razmišljal, kaj naj stori. V neposredni bližini je bila Krimska jama, strah in trepet mimoidočih. Na kar zagleda neko postavo sem iz borovniške strani. Nič ni bilo ločiti, je to ženska, moški, morda vojak. Takrat pa se je tudi ta postava ustavila in prav tako razmišljala, naj gre naprej ali nazaj. Poklical jo je po imenu. Oglasila se je, bila je ona. Kakšna sreča. Oprtal si je nahrbtnik in šla sta naprej proti Beču, čisto po tihem, brez besed. Da sta le prišla ven iz gozda, pa sta si oddahnila.

Fotografija je bila posneta v Ljubljani, kot piše na zadnji strani slike v Foto Pavlovčič, Poljanska c. 12. 

Prispevek je napisalal: Ana Ivančič.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1950
Avtor: Foto Pavlovčič
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    25. 11. 2015 09:05

    Odlična pripoved – malo sreče in malo žalosti, še več poguma in trdega dela. Častitam za prispevek, ki nagovarja in ogreje! Barbara

  2. Anajedrt permalink
    25. 11. 2015 09:56

    Barbara, hvala.

  3. martahren2112 permalink
    25. 11. 2015 22:18

    Vedno sem vesela Vaših prispevkov, ki človeka kar po duši pobožajo. Marta in Marija Hren

Trackbacks

  1. 1954 Sv. Vid – Franci in boter Jaka | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: