1954 Sv. Vid – Franci in boter Jaka

Stric Jaka je bil mož od mamine sestre Angele, se pravi moj tamrzu stric. Tudi on je bil iz Rakitne kot teta Angela, sta pa živela z družino v Ljubljani.

Ko sem bila stara okrog deset let, sem se močno prehladila in kolena komaj premikala. Bilo je prav na božič, ko me je mama peljala k zdravniku, dr. Pušenjak pa me je takoj poslal v bolnico, kjer sem ostala skoraj dva meseca. Na obe nogi sem dobila mavec in ležala v postelji.

Otroška bolnica je bila takrat na ulici Stare pravde 4. Obiski za otroke niso bili dovoljeni, ker menda potem otroci jokajo. Ampak moj ata je vztrajal in prišel v Ljubljano. Nič ni pomagalo pripovedovati, kako daleč je prišel, da bi videl hčerko, zdravnik se ni dal pregovoriti. Dovolil je samo toliko, da so me sestre prinesle do okna, od koder sem lahko očiju pomahala.

Teta Angela pa je redno hodila na razgovore z zdravnikom in mi prinašala knjige, da sem se motila. Spomnim se knjige »Pop Čira in pop Spira« pa »Grimmove pravljice«. Ko sem končno v drugi polovici februarja okrevala, so mi odstranili mavec in pripravljena sem bila za domov. Teta Angela me je iz bolnice peljala na svoj dom v Šiško, potem pa pisala moji mami naj pride pome. To je trajalo tri dni. En dan je pošta hodila do Sv. Vida in dva dni mama v Ljubljano. Ta čas pa sem čakala pri teti. Zdravnik mi je naročil, da moram z nogami še nekaj časa počivati, potem pa počasi začeti razgibavati.

Ampak teta je vztrajala, naj grem z njo v trgovino, da se bom sprehodila in se malo razgledala po Ljubljani. Seboj je vzela tudi njeno hčerko Geni, mojo sestrično, ki je bila od mene mlajša dve leti. V trgovino smo nekako prišle. Teta je stvari nakupila, jih naložila v torbe, zdaj pa je mogla nabaviti še meso. Mesnica pa je bilo še eno ulico naprej. Videla je, da komaj stojim na nogah, zato se je odločila, da gre sama, me dve s sestrično pa naj greva domov tam, koder smo prišle.

Že skoraj je bila tema, nekakšna meglica je bila prav do tal iz nje pa rosil droban mrzel dež. Jaz sem hodila prav s scela, kot s telečjimi nogami, pa nikamor mogla priti. Geni je godrnjala in me priganjala naj vendar hitro hodim. Nazadnje se je razjezila, da sem prepočasna in me ne bo čakala. In lej jo mule od Gene, začela je teči in kmalu jo nisem več videla. Nikjer žive duše, tudi avtomobila ne, samo široka cesta, luči so se komaj bleščala skozi meglo. Bila sem popolnoma sama. Najraje bi sedla na pločnik in jokala. Bila sem, kot »Deklica s vžigalicami« iz Andersenove pravljice, ki sem jo pravkar brala v bolnici. Trudila sem se in šla naprej, nič nisem vedela kje sem.

Končno sem prišla do križišča in zagledala na hiši napis »Gostilna Slavica«. Tukaj pa je dan prej šel stric Jaka na pijačo, midve z Geni pa za njim. Zdaj sem pa že vedela, da sem blizu tetinega stanovanja. Naredila sem še nekaj korakov in zagledala teto Angela, ki me je šla iskat. Tako je bila prestrašena, da me je kar objela, jaz pa njo. Geni je pa šla že kar v posteljo in zaspala.

Drugi dan je končno prišla mama pome. Tudi ona je morala prenočiti pri teti, naslednje jutro sva šli zgodaj zjutraj na vlak do Rakeka. Tu pa naju je čakal Ta gornji Ludvik s kočijo in konji, in odpeljali smo se proti Sv. Vidu. Skoraj je bil že večer, ko smo prišli domov.

Drugi dan so me prišle obiskat sošolke in me spraševale, kako je bilo in kakšna je Ljubljana. Ma kakšna Ljubljana, samo da sem spet doma na Rudolfovem in na topli Bahnetovi peči.

Stric Jaka je do skrajnosti žalosten, birmanec Franci pa komaj gleda, saj ima tako velike podočnjake od joka, da mu skoraj ni videti oči. Kako smo se imeli takrat pri nas, si lahko vsak samo predstavlja.

Stric Jaka je bil zaposlen pri podjetju Kurivo Ljubljana, ki je bilo takrat v Spodnji Šiški na Frankopanski ul. 8. To je bil velik z obzidjem ograjen prostor, kamor so s tovornimi avtomobili vozili premog iz železniških vagonov. Stric je imel pisarno v baraki konec dolge nizke stanovanjske hiše, kjer so stanovali. Iz tega velikega dvorišča so potem razvažali premog in drva z manjšimi avtomobili, pa tudi z vozmi in konji. Včasih je tudi teta pomagala naložiti drva na voz in zaslužila kakšen dinar.