1962 Podlož – Tomažev skedenj

Skedenj na sliki je pokrit s slamo. Na sprednjo steno je prislonjen verjetno listnak, v njem se vidita tudi dva koša za listje, ki so jim prav tako rekli listnaki, mogoče tudi listneki. Enako pa se je imenoval tudi del gozda, kamor so hodili kmetje grabit listje za nastilo. Spominjam se Okoliševega listnaka ob poti z Vrhnike na Poljane. Pokazala mi ga je mama, ko sva hodili na njen dom in zdi se mi, da sem tam tudi enkrat sodelovala pri grabljenju – in sploh ni bilo tako zabavno, kot se je obetalo. Za listnak so izbrali položen del gozda, kjer so rasla velika drevesa, najbolje bukve. Očistiti je bilo treba čim več kamna, vse grmovje in odpadle veje, potem pa so jeseni po prvi slani v suhem vremenu prišli z vozom, koši in grabljami tja, pograbili listje na kupe in jih natlačili koše. Prav neverjetno je, koliko listja gre lahko v tak koš, a ga je treba res energično tlačiti. Koše so pripeljali v listnik, jih tam izpraznili ter šli po nove. Če je kje raslo kaj visoke praproti, so tudi to poželi, ko je bila suha, in jo uporabili enako kot listje.Predvidevam torej, da je na sliki listnak ali pa kar navadna lopa, kajti za kounico ima prizidek premajhna vrata, voza ne bi mogli zapeljati vanjo … Vrata skednja so obnovljena – gospodar si je trudoma prizadeval ohraniti poslopje, ki je očitno precej staro. Pod kapom sta dve lestvi: navadna in zdejvaune luojtre, to je A-lestev oziroma prosto stoječa lestev z oporo. Kamniti zidani stebri dajejo zanesljivo in trdno oporo leseni konstrukciji; rekli so jim falerji.

Vidi se manjši podaljšek strehe za odlaganje ostrnic ali zlaganje drv, tudi pokrit s slamo.

Na tem izseku se dobro vidi sveže popravljena slamnata streha. Potrebna je bila ržena škupa, čim daljša in lepo počesana, prirezana na enako dolžino. Pogosto so kot tukaj prekrivali le slabši del strehe, saj škupe ni bilo na pretek.

Spominjam se še, ko so v Markovcu pri Lohnetovih popravljali streho prav podobnega skednja. Bil je velik, kaj velik, velikanski dogodek pri hiši, na katerega so se pripravljali vse leto: treba je bilo dobiti ali pridelati dovolj snopov slame prave dolžine in kvalitete, pripraviti dovolj leskovih palic in vrvice ali žice za pritrjevanje … in kdo ve, kaj še vse. Treba je bilo poiskati mojstra, ki so bili tedaj že redki, mu mestlirati – streči ves čas, ga hraniti in napajati in nazadnje tudi ne čisto poceni plačati …

Tudi pri Šišnekovih v Podcerkvi so v petdesetih letih še imeli slamnato streho na skednju in hiši, zaradi česar jim oblast ni hotela priključit elektrike, ker je bilo nevarno za požar. Tako je vnukinja Šišnekove matere pri sveči vse noči brala Grofa Monte Krista in čez vse mere obremenila oči … Mati pa so se bali Škupneka, da ne bi strehe razkopal ali celo zažgal …