1962 Stari trg – Kolajeva hiša

To je hiša, mimo katere sem štiri leta hodila v šolo. Malo bolj na desni je križišče, kjer se združita glavna cesta in tista z Mandrg, po kateri smo do četrtega razreda prihajali Podcerkljani, Danci in Mandrgarji, po spodnji pa poleg Starotržanov tudi Nadleščani, Markovljani, Vrhničani in Knežani. Lepo se je videlo z Mandrg vsako jutro pred osmo uro gruče otrok s torbami, ki so hitele vse v isto smer – v šolo. (Nič staršev, avtomobilov in avtobusov, le resni mali človečki). Po pouku tok otrok v obratno smer ni bil tako urejen – postavali smo v gručah, vpili drug čez drugega, igrali šulo, kjer nam je to padlo na misel, čeprav na cesti, se lovili in kar pogosto tudi stepli, pri čemer so bile torbe, ki smo jih nosili v rokah, čisto priročno orožje. Pot domov je trajala najmanj še enkrat toliko kot v šolo.Kolajevo hišo sem gledala drugače kot druge, bolj pozorno, kajti tam je bila poročena sestra naše sosede Blaževe Francke, ljudje v njej so bili torej žlahta naše najbližje sosede in zato le malo manj kot tudi naša žlahta – tako se je zdelo meni, čeprav nisem nikoli govorila z nikomer od njih. Pač pa sem vlekla na ušesa, ko je Blaževa teta omenjala nečakinji Minko in Rezko, ki sta bili štedierani in sta živeli nekje na Primorskem, kar je bilo za moja otroška ušesa toliko kot v nebesih. Očeta Kolaja sem se malo bala, ker je bil velik in glasen, a strah je bil brez potrebe, saj me še pogledal ni, če sem šla mimo ravno takrat, ko je z drugimi Starotržani napajal kravo v Brežičku poleg hiše. Za Kolajevo hišo je namreč včasih tekel potok, ki je prav ob cesti imel plitvino, kjer je bilo napajališče živine in za silo tudi perišče. Brežiček je ob vsakem deževju poplavljal bližnje travnike, v šestdesetih letih pa so strugo poglobili in speljali drugje – zdaj poplavlja redkeje … Marička Žnidaršič v svojih spominih opisuje, kako je Brežiček zalival tudi njihovo hišo, ki je stala malo naprej in kako se je šla po narasli vodi vozit s sodom, da so jo komaj rešili.

Zadaj se na sliki vidi tudi Mercinova hiša, za starotrške razmere pravzaprav vila, na obzorju pa hrib Mali vrhek, na katerem – kot so pripovedovali – je nekoč davno stal samostan. Nanj sem šla menda samo tistikrat, ko smo v šestem razredu imeli na športnem dnevu orientacijski pohod, ki je bil markiran s papirčki od bonbonov … zamerilo se mi je: tisti, ki je markiral, je jedel bonbone, mi pa smo morali lačni in žejni riniti v hrib skozi tisto trnje … Zdaj je pod Malim vrhkom obsežno naselje, ki je začelo rasti kmalu potem, ko je bila posneta ta slika.

Cesta mimo Kolajeve hiše je bila takrat, ko sem hodila v prvi razred, še makadamska kot vse ceste daleč naokoli in tudi plotovi so bili vsevprek iz mužlarjev, le najimenitnejše hiše so imele kovinsko mrežo. Na tej sliki se zdi, da je cesta že asfaltirana, rob ceste pa podpira nizek zid s kovinsko ograjo, ki pa je bila tako raztrgana, da že dolgo ni zadrževala ničesar več.

Daleč zadaj se vidi razvalina Loškega gradu in čisto na levem robu slike delček krošnje prve od treh lip pred Ljudsko šolo. Stoji le še ena, a ne vem ali je to tista, pod katero so zakopali steklenico z imeni prvih učencev in učiteljev ob odprtju Ljudske šole nekoč davno pod rajnko Avstrijo.

Kakšno čudo je fotografija: konzervira nek drobec časa za dolgo, dolgo in te – ko jo pogledaš – v hipu preseli nazaj v trenutek, ko je nastala, prikliče spomine, preda sporočilo …