Skip to content

1962 Stari trg – Kolajeva hiša

2. 04. 2016
tags:

19_133 Stara hiša v Starem trgu št. 1. piše ob sliki iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki jo je leta 1962 posnela Fanči Šarf.

To je Kolajeva hiša pred prenovo, pokrita še z bobrovcem, ki je bil mogoče narejen v Urhovi opekarni v Podcerkvi, tukaj pa je videti že precej načet. Hiša ima majhna okna in preprosta masivna vrata, zadaj je v prizidku hlev, pod kapom pa stojita skladovnici drv. Streha je spredaj narejena na čačko, da sapa najma tuolk moči. Leva skladovnica deloma pokriva obokano odprtino v zidu, ki je bila morda še eno okence ali pa – verjetneje – niša, kamor so nekoč postavili Marijin kip, razpelo ali kakšno nabožno podobo. Ograja za hišo na levi strani je videti narejena iz lesenih palic, tista spredaj, bolj nova, pa je iz žaganih mužlarju in lajšt. Na levi se v daljavi poleg električnega droga vidijo štiri ostrnice, ki pa najbrž niso pripadale tej domačiji.

To je hiša, mimo katere sem štiri leta hodila v šolo. Malo bolj na desni je križišče, kjer se združita glavna cesta in tista z Mandrg, po kateri smo do četrtega razreda prihajali Podcerkljani, Danci in Mandrgarji, po spodnji pa poleg Starotržanov tudi Nadleščani, Markovljani, Vrhničani in Knežani. Lepo se je videlo z Mandrg vsako jutro pred osmo uro gruče otrok s torbami, ki so hitele vse v isto smer – v šolo. (Nič staršev, avtomobilov in avtobusov, le resni mali človečki). Po pouku tok otrok v obratno smer ni bil tako urejen – postavali smo v gručah, vpili drug čez drugega, igrali šulo, kjer nam je to padlo na misel, čeprav na cesti, se lovili in kar pogosto tudi stepli, pri čemer so bile torbe, ki smo jih nosili v rokah, čisto priročno orožje. Pot domov je trajala najmanj še enkrat toliko kot v šolo.Kolajevo hišo sem gledala drugače kot druge, bolj pozorno, kajti tam je bila poročena sestra naše sosede Blaževe Francke, ljudje v njej so bili torej žlahta naše najbližje sosede in zato le malo manj kot tudi naša žlahta – tako se je zdelo meni, čeprav nisem nikoli govorila z nikomer od njih. Pač pa sem vlekla na ušesa, ko je Blaževa teta omenjala nečakinji Minko in Rezko, ki sta bili štedierani in sta živeli nekje na Primorskem, kar je bilo za moja otroška ušesa toliko kot v nebesih. Očeta Kolaja sem se malo bala, ker je bil velik in glasen, a strah je bil brez potrebe, saj me še pogledal ni, če sem šla mimo ravno takrat, ko je z drugimi Starotržani napajal kravo v Brežičku poleg hiše. Za Kolajevo hišo je namreč včasih tekel potok, ki je prav ob cesti imel plitvino, kjer je bilo napajališče živine in za silo tudi perišče. Brežiček je ob vsakem deževju poplavljal bližnje travnike, v šestdesetih letih pa so strugo poglobili in speljali drugje – zdaj poplavlja redkeje … Marička Žnidaršič v svojih spominih opisuje, kako je Brežiček zalival tudi njihovo hišo, ki je stala malo naprej in kako se je šla po narasli vodi vozit s sodom, da so jo komaj rešili.

Zadaj se na sliki vidi tudi Mercinova hiša, za starotrške razmere pravzaprav vila, na obzorju pa hrib Mali vrhek, na katerem – kot so pripovedovali – je nekoč davno stal samostan. Nanj sem šla menda samo tistikrat, ko smo v šestem razredu imeli na športnem dnevu orientacijski pohod, ki je bil markiran s papirčki od bonbonov … zamerilo se mi je: tisti, ki je markiral, je jedel bonbone, mi pa smo morali lačni in žejni riniti v hrib skozi tisto trnje … Zdaj je pod Malim vrhkom obsežno naselje, ki je začelo rasti kmalu potem, ko je bila posneta ta slika.

Cesta mimo Kolajeve hiše je bila takrat, ko sem hodila v prvi razred, še makadamska kot vse ceste daleč naokoli in tudi plotovi so bili vsevprek iz mužlarjev, le najimenitnejše hiše so imele kovinsko mrežo. Na tej sliki se zdi, da je cesta že asfaltirana, rob ceste pa podpira nizek zid s kovinsko ograjo, ki pa je bila tako raztrgana, da že dolgo ni zadrževala ničesar več.

Daleč zadaj se vidi razvalina Loškega gradu in čisto na levem robu slike delček krošnje prve od treh lip pred Ljudsko šolo. Stoji le še ena, a ne vem ali je to tista, pod katero so zakopali steklenico z imeni prvih učencev in učiteljev ob odprtju Ljudske šole nekoč davno pod rajnko Avstrijo.

19_133Kakšno čudo je fotografija: konzervira nek drobec časa za dolgo, dolgo in te – ko jo pogledaš – v hipu preseli nazaj v trenutek, ko je nastala, prikliče spomine, preda sporočilo …

Slovarček:

  • čačka: zatrep
  • sapa najma tuolk moči: veter nima toliko moči – zaradi manjših ploskev pod različnimi koti je upor vetra manjši in s tem tudi verjetnost poškodbe strehe.
  • mužlar: krajnik
  • lajšta: letev
  • žlahta: sorodstvo
  • štedieran: izobražen
  • šula: ristanc

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 1. – 15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/133
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
One Comment leave one →
  1. 14. 04. 2016 09:02

    Nedavno so mi povedali, kakšen je bil Kolajev ata: na parni žagi Marof je meril les, ki so ga tja vozili furmani. Danes 85- letni Babnopoljec se spominja, kako je 14-leten pripeljal hlode z voli z Babnega Polja, Kolajev ata pa ga je lepo sprejel in pošteno zmeril njegov les. “Drugi niso bili taki, radi so nas zafrkavali, kakšen je bil prav hudoben, čeprav so seveda imeli tudi oni težko delo. Kolaj pa je bil dober, prijazen in pošten človek!”

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: