1906 Rakek – Mici

Dekle na sliki najbrž ni dekla, ne služkinja, je prelepo oblečena in klobuk je nadvse domiseln. Se mi je pa ob pogledu nanjo prikradel spomin na zgodbico, ki mi jo je še kot otroku povedala stara mama, njej pa teta Johana, njena sestra, ki je služila v Gorici. Služkinje »so imele frej« ob četrtkih, ali pa se motim. Takrat so se srečevale, izmenjale izkušnje, potarnale nad svojimi gospodaricami in gospodarji ter njihovimi sinovi, ki so jih velikokrat nadlegovali. Zbirale so se na različnih krajih.Pričujoča zgodbica je tako neverjetna, da najbrž ni resnična, je pa zanimiva. Mici je bila služkinja pri bogati družini, ki je imela hišnega ljubljenčka – papigo. In to ne kar eno papigo, temveč govorečo. In kadar je šla madam od hiše, je Mici sklicala svoje stanovske kolegice in jim skuhala kavo, seveda ne svojo, da so ob njej lahko poklepetale. Papiga ni bila le govoreča, ampak tudi žleht, in ko je prišla madam domov, je začela vpiti: »Micka kuhala kafe, Micka kuhala kafe!« To se ni dobro končalo za Micko, ki je sicer niso odpustili, slišala jih je pa precej, zato je bila jezna in naslednjič, ko ni bilo gospe doma, je papigi, po domače povedano, zašila rit. Ko se je gospa vrnila, je papiga ponovno špecala: »Ritn karpucn, ritn karpucn!« Toda nihče je ni razumel. To je kar ponavljala in ponavljala iz dneva v dan in ker ni mogla, še bolj po domače povedano, srat, je poginila. In Micka je lahko nemoteno kuhala kafe.

Zamišljen je njen pogled. Kdo ve, na kaj misli – koliko ima še pograbiti ali na šoclna?

Sv. Alojzij goduje 21. junija. Razglednica je bila poslana dan prej iz Krapinskih toplic in upam, da je prispela ob času. Je bila res poslana? Ni znamke, ni žiga. Je pa prva od vseh razglednic, kar sem jih videla, ki ima v tolikih jezikih napisano, da gre za razglednico.