Skip to content

1942 Pudob – Edine škarje v taborišču

2. 10. 2016

p9208376Na sliki so škarje in kamen, ki so ju Martinčičevi prinesli ob vrnitvi iz taborišča v Monigu marca leta 1943. Škarje so vzeli s seboj, ko so jih odpeljali v internacijo, kupil pa jih je oče Janez, še ko je bil po prvi svetovni vojni na delu v Franciji. Ker so bile to v času internacije Martinčičeve družine najbrž edine škarje v taborišču, so gotovo šle skozi stotine rok.

Kamen sicer ni prava osla, a je primerne oblike in strukture, da so z njim v taborišču brusili rezila, kar ga je zgladilo še bolj in tudi on nosi sledove dolgotrajne uporabe. Vinko Martinčič, takrat enajstleten deček, je z njim zbrusil nožek, ki ga je napravil iz žeblja, izpuljenega iz lesenega pograda.

Vse zajete Pudobske ženske in otroke, vključno z Martinčičevimi, so Italijani septembra 1942 najprej zaprli v Starem trgu v občinski hiši, poznejši partizanski gimnaziji. Tam so že bili tudi Mihevščevi iz Podgore – mati z dvema hčeram ter vnuka Rada in Vili, iz Podloža pa tri Matevževe: Dana, Zofija in Ela…Prisoten je bil tudi fotograf Vinko Bavec in še ena družina iz Kozarišč, vendar oni niso bili zaprti.

Zapornike iz Starega trga so po nekaj dneh odpeljali v Logatec, kjer so jih nastanili v osnovni šoli. Tam so ostali kak teden in pridružili sta se jim dve družini iz Štrukljeve vasi, ki sta šli “pod zaščito” – to je bila kategorija prostovoljnih internirancev, ki so se umikali iz partizanskih vplivnih področij. Iz Logatca so potem vse prepeljali v Ljubljano, kjer so jih nastanili v belgijski kasarni*. Tam sta že bili žena in hči prvoborca Franca Strleta – Nina iz Viševka, pa tudi dve Dolenjki, ki sta prišli “pod zaščito”. Ninova žena je opozorila prišleke, naj pazijo kaj govorijo pred tistima Dolenjkama, ker sta se sami hvalili, kaj vse sta že povedali Italijanom …

Kak teden so Martinčičevi ostali v Ljubljani, nato pa so jih z drugimi vred odpeljali v taborišče Monigo pri Trevisu. Še pred Poladinovimi sta bila v Trevisu internirana učitelja iz Loške doline, Jerala in Vončina. Med prvimi pa so Italijani že junija 1941 v južno Italijo odpeljali nadučitelja Ivana Mercino, ki je kot član TIGR prišel v Jugoslavijo iz Goč pri Vipavi še pred vojno.

Ko so Italijani tistikrat sestavljali transporte, so bili Martinčičevi po pomoti ali na srečo vključeni v skupino, kjer so bili “prostovoljci”, ljudje, ki so se zatekli pod zaščito okupacijskih oblasti. Tako jim je bilo prihranjenega nekaj mesecev taboriščnega trpljenja, saj so se vrnili spomladi 1943, medtem ko so druge skupine ostale tam do kapitulacije Italije.

V Monigu so internirance nastanili v nekdanjo vojašnico, ki je bila znotraj ograjena s 4 m široko prepleteno bodečo žico, nato pa še v celoti obzidana 3 m visoko. Če ti je uspelo stopiti na katero od visokih oken, si ob lepem vremenu v daljavi lahko opazil hribe, drugače pa je bilo videti le širno ravnino ne tako daleč od Trevisa in Benetk. Tri stavbe so bile namenjene moškim, šest pa ženskam z otroki starimi do 14 let. Stavbe so bile postavljenje v obliki črke U, v vsakem kraku je bilo sedem sob, v vsaki sobi je bilo nastanjenih sto ljudi, na koncu vsakega kraka pa je bilo stranišče in pralnica. Po oceni je bilo v vsakem kraku torej do 700 ljudi, vendar se je število neprestano spreminjalo, transporti so prihajali in odhajali. Taboriščniki so spali na lesenih dvonadstropnih pogradih po dva skupaj, na dan so dobili osem dekagramov kruha in bili neprestano lačni. Iz Ljubljanske pokrajine do novega leta niso smeli sprejemati paketov, ker so to preprečili belogardisti, hrana tam pa je bila tako borna, da so lahko prešteli vsako zrno riža, ki je plavalo v vodenem taboriščnem obroku. Trpeli so tudi pomanjkanje vode, saj jo je taboriščna uprava odpirala le za kratek čas, preostali del dneva pa vode ni bilo.

Ob prihodu so taboriščnikom pobrali vse ostre predmete. Tudi Martinčičevim je fašist vzel škarje, ki jih je še oče prinesel iz Francije, a enajstletni Vinko jih je izmaknil z mize, kamor so jih odložili, in vtaknil v rokav z mislijo: “To so vendar škarje NAŠEGA očeta”! Tisto so bile potem menda edine škarje v taborišču, in ko so se skrhale, so jih nabrusili s šivanko ali ob kamen.

Prav tako se Vinko spominja svoje prve inovacije, ki so ji pozneje v življenju sledile še mnoge: skrivaj je sledil stražarju, da bi videl, kje zapira vodo in kako. Vojak je vsakokrat odvil vijak ventila in ga odnesel. Vinko je – spet skrivoma – šel k ograji iz bodeče žice in kadar je bil stražar v lesenem stolpu obrnjen stran, da ga ni mogel videti, je toliko časa prepogibal del žičnate ograje, da se je ta odlomil. Razpletel je dvojno žico in tisti del, na katerem ni bilo bodic, stolkel s kamnom in ga ukrivil tako, da se je prilegal na kvadratno glavo ventila za vodo. Kadar je potem stražar spet zaprl vodo, se je Vinko splazil k tistemu ventilu in vodo s provizoričnim orodjem odprl za ves krak stavbe. To je počel, dokler ga vojak ni zasačil, mu vzel orodje in ga pošteno prebrcal. A si je Vinko naredil nov ključ, vodo pa je potem odpiral le še toliko, da so se lahko odžejali.

V taborišču je vladal vojaški red, vključno z vsakodnevnim dviganjem in spuščanjem zastave. Nekega dne so se tisti dve Dolenjki, ki so ju spoznali v belgijski kasarni in še dve drugi ženski, slovesno postavile k drogu za zastavo, opremljene s fašističnimi simboli – butarami s sekirico. Komandant taborišča jih je gledal s komande in vprašal, kaj zdaj to pomeni. “Me se hočemo pokloniti italijanski zastavi, za katero se borimo!” so rekle.

“V petih minutah naj vse te oznake zginejo!” je ukazal in pokazal na taboriščnike, postrojene po dvorišču: “Te ljudi spoštujem, ker so se borili za svoj narod, ve ste se pa obrnile proti svojemu. A zdaj se boste borile pa za našega?! Da vas ni sram!” Taboriščniki so brez visokih šol razumeli njegove besede … Martinčičevima fantoma se je ob tem dogodku spoznanje, da nihče ne spoštuje izdajalcev, vtisnilo globoko v spomin za vedno …Tudi takrat, ko so Italijani pripravljali skupine za vrnitev v Ljubljano in je moral vsak povedati, kam gre, so tiste ženske rekle, da se one borijo proti partizanom – tako so jih poslali nazaj v taborišče …

* belgijska kasarna – poznejša kasarna 4. julij na Metelkovi ulici, danes večnamenski kompleks Metelkova

Viri:

  • Vinko Martinčič, Pudob, avgust, september 2016, ustno
  • Tone Martinčič, Pudob, avgust, september 2016, ustno

Kraj: Cerknica
Datum: 20.9. 2016
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Vinko Martinčič
Skenirano: –
Oblika: digitalna fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: