1954 Dolenja vas – Obisk

Glavni vzrok nastanka slike je bil obisk Viktorja Klammerja pri svojcih v domači Dolenji vasi. Viktor se je takrat že šolal za vojaškega pilota v Mostarju, kar smo na naši strani že pisali. O šolanju obstaja knjižica kronologije II. generacije PPŠ-a (pilotska podoficirska šola), izdane 1. 10. 1981, kjer je lepo opisano šolanje vojaških pilotov Viktorjeve generacije. Knjižico hrani Ana Klammer, žena žal že pokojnega Viktorja. Prav iz te knjižice sem izbral nekaj zanimivosti o življenju in poteku pilotskega šolanja iz tistega časa.

Vse se je začelo spomladi leta 1954, ko so kadeti opravili zahtevne zdravstvene preglede v vojaškem zdravstvenem centru v Zemunu. Pregledi in nadzor nad njihovim zdravstvenim stanjem so se izvajali ves čas šolanja. Kot kadet pilotske podoficirske šole je moral najprej opraviti osnovno vojaško usposabljanje ali obuko, kot se je temu reklo. Tu je bila tudi tudi strojeva obuka, terenska usposabljanja in pa seveda nepogrešljiva straža. Prav na straži so v vojski prvič doživeli strah, ki ga poznamo samo tisti, ki smo stražo izkusili, ko so ponoči vsi zvoki zlovešči in ima vsak grm obliko nekakšne prikazni. V knjižici je zapisano, da so se nekateri od strahu tudi zjokali. Kljub temu da so se odločili biti vojaški piloti, ki slovijo po korajži, so bili vendarle mladi ljudje, najverjetneje prvič izven varnega zavetja doma. Danes kar malce nepredstavljivo, ampak pozimi, ko so temperature padle pod ničlo, so v spalnicah kurili peči, kadeti pa so dodatno dobili drugo in tretjo deko.

Ko se je poleg vojaških veščin začel še študij letalstva, se je stopnjevalo tudi učenje in počasi se je pilotsko življenje začelo kazati v pravi luči, saj je bilo šolanje za pilota od nekdaj znano kot težko in zahtevno. Prosti čas in izhodi v mesto so bili pogojeni z rezultati izpitov in ocenami. Poleg naštetih omejitev je bila za slab učni uspeh na izpitih ali slabo vojaško znanje še bolj zanimiva kazen, ko so morali manj uspešni kadeti s koščkom stekla čistiti parket. V knjigi piše da so nekateri v tem postali pravi “mojstri”, rekli so jim “specialisti za struganje parketa” (specialisti za drgnjenje parketa). Steklo se je težko dobilo, tako da so imeli posamezniki prave kolekcije koščkov stekla, ki so ga uporabnikom posojali v zameno za cigarete, nekateri pa so si pomagali celo z razbijanjem stekel na oknu. Po končani teoriji so postopoma začeli s težko pričakovanim praktičnim letenjem, najprej z inštruktorji potem pa samostojno. Pri tem so imeli polno dogodivščin, tako komičnih kot resnih. Zanimiva je ta, ki se je pripetila, ko je eden od kadetov z letalom izvajal samostojni let. Pri tem se ni držal predpisanih varnostnih standardov, tako da je zaradi svojeglavosti komaj pristal in pri tem poškodoval letalo. Naslednji dan je bil pred soborci pohvaljen za pokazano izredno ravnanje v kritični situaciji in uspešno izveden težak pristanek, istočasno pa mu je bilo zaradi nediscipline prekinjeno šolanje za pilota.

Šolanje je bilo končano 1. 10 1956. Od začetnih 112 kandidatov jih je uspešno končalo 60. V generaciji so med šolanjem imeli tudi kar nekaj nesreč z letali s smrtnim izidom. Tudi Viktor je bil udeležen vsaj v dveh nevarnih situacijah, pri čemer pa jo je k sreči skupilo le letalo.

Pred hišo sedi Marica Klammer, poročena Urbas, poleg nje sedi Nikova mami.

Na tem izseku je Klammerjeva mama, ki pred seboj drži malega Švelcovega Nika. Niko še danes živi v njihovi hiši.

Z leve stoji Viktor Klammer, Maričin brat in vnuk Klammerjeve mame. Oblečen je v svečano uniformo jugoslovanskega vojnega letalstva (JRV – Jugoslavensko ratno vazduhoplovstvo). Pilotska uniforma je modre barve in simbolizira modrino neba. Na ramenih ima čin pilotskega kadeta (pitomca). Taki čini so bili bele barve in so bili enaki v vseh rodovih vojaških šol takratne JNA. Ob Viktorju stoji Jože Žnidaršič – Bajčkov. Bajčkovi in Klamerjevi so bili sorodniki in tudi prijatelji.