1943 Luckenwalde – Stalag III A (4)

Fotografija je bila posneta v ujetniškem taborišču ob praznovanju velike noči med drugo svetovno vojno med leti 1942 in 1945. Letnice nisem mogel ugotoviti, zato sem zapisal v naslovu leto 1943. Ujetniki so postavili nad vhodom v barako napis VESELA ALELUJA ter izobesili tudi dve zastavici v narodnih barvah. Pred napisom je napisano še nekaj, kar pa ni mogoče razbrati. Morda gre za letnico ali kaj drugega. Na baraki je še prislonjena lestev, ki je pred fotografiranjem niso uspeli pospraviti, na desni pod oknom pa stojalo ali koza, ki so jo verjetno uporabili pri izdelavi napisa na deski, ki je pritrjena nad vhodom v barako.

Na sliki so ujetniki jugoslovanske kraljeve vojske s stražarjem v uniformi nemške pehote (prvi z leve). Zanimivo je, da so jim dovolili izobesiti narodne zastavice, improvizirati „top“, igrati na harmoniko. Vprašal sem se, kje so vse to dobili. Večina ujetnikov je v uniformah starojugoslovanske vojske, medtem ko so ostali v civilu. Dva fanta gledata skozi okno, še dva v civilu sta zunaj pod oknom na desni, nekoliko odmaknjena od drugih. Morda se vsi ujetniki zaradi različnih življenjskih nazorov niso navduševali nad tem praznovanjem. Harmonikar ima na glavi šajkačo s kokardo. Sedi na sodu, v rokah pa razteguje harmoniko. Nekaj ujetnikov se je vsaj rahlo nasmehnilo.

V zadnji vrsti prvi z desne pod lestvijo stoji s prekrižanimi rokami na prsih v svetlem puloverju moj oče. Nisem uspel ugotoviti, kdo so ostali ujetniki na sliki. Na njej so lahko tudi fantje z vizitke v prejšnjem prispevku. Morda bo kdo od bralcev koga prepoznal. Sklepam, da so pretežno slovenski fantje, lahko pa bi bili tudi Neslovenci. Zapomnil sem si na primer očetovega prijatelja in sojetnika Nestorja Petrovića iz Vojvodine, s katerim sta si dopisovala še po vojni. Iz pripovedovanja vem, da ujetniki niso imeli informacij o dejanskem dogajanju v domovini in o stanju na bojiščih. Sem in tja so le kaj izvedeli. Mojster v tovarni, kjer so delali, jim je na primer povedal za nemški poraz pri Stalingradu, ker jim je bil naklonjen. Iz pisem, ki so jih ujetniki sicer lahko prejemali od svojcev in prijateljev, zaradi stroge cenzure niso mogli kaj prida izvedeti. Zanimiva je dobro ohranjena dopisnica, ki jo je oče prejel iz drugega taborišča, napisana je bila v slovenščini in se je tako očitno izognila cenzuri. Napisal jo je njegov prijatelj Vladimir Logar, doma iz Cerknice, natanko na svoj dvaindvajseti rojstni dan. Takrat je bil ujetnik s številko 89166 v Stalagu III D.

Sredi vojne vihre je sporočil:

Datum: 20. 12. 1942

Dragi Marjan! – 11. t. m. smo prišli od kmetov v Schulzovo taborišče v Grossbeeren. Iznenadil sem se, ko sem našel tovariše, a tebe ni bilo. Jaz sem zopet na starem mestu. Pogrešam te. Ali se še baviš z velikimi problemi? Zvedel sem, da je padel moj najstarejši brat, drugi je šel v gore, ostala dva sta internirana v Padovi. Ponosen sem.

Pozdrav od tov. Vlada

Dopisnico je Marjan prejel, čeprav je bil naslov taborišča nepravilen.

Vladimir Logar je kasneje postal partizan. Bil je dober sodelavec in tovariš tudi po vojni.

Harmonikar igra na klavirsko harmoniko PRIMUS.

Za topovsko cev so verjetno uporabili odtočno cev za žleb. Čelna plošča pa je morda ostanek strešne pločevine. „Oljčno“ vejico, s katero so okrasili top, so najbrž odtrgali z bližnjega grma.

Slovarček:

• šajkača: v stari Jugoslaviji vojaško pokrivalo
• Kriegsgefangenenlager: taborišče za vojne ujetnike

Viri:

• Marjan Lavrenčič (fotografija, dopisnica in ustno)

Kraj: Luckenwalde, Nemčija
Datum: med leti 1942 in 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija in dopisnica