Skip to content

1941 Luckenwalde – Pobeg iz ujetništva v Berlinu

18. 10. 2016

151118253Na fotografiji je vojni ujetnik Marjan Lavrenčič, doma iz Planine pri Rakeku (prvotno Marijan, kasneje Marjan). 
Fotografija je nastala najverjetneje v nemškem ujetniškem taborišču Stalag (Stammlager) III A, pri kraju Luckenwalde južno od Berlina.

Na sebi ima uniformo vojske Kraljevine Jugoslavije, v kateri so ga zajeli Nemci.

Marjan je bil najprej v ujetništvu v Berlinu, v mestu, ki je bilo pogosto tarča zavezniških letalskih napadov. Britanci so prvič bombardirali Berlin že 25. avgusta 1940 [1]. Med nočnimi napadi so Nemci vojne ujetnike prepustili usodi, saj so jih pustili zaklenjene v barakah. Ujetniki so preživljali bombardiranje v negotovosti. Nekoliko lažje je bilo tistim, ki jim je uspelo “izklopiti” zunanji svet, osredotočiti misli drugam in ne k zloveščemu hrumenju bombnikov ter glasnim bombnim eksplozijam. Čez dan so morali ujetniki opravljati različna dela, tudi v industrijskih obratih za nemško vojsko. Marjanu je uspelo v delavnici naskrivaj izdelati ključ barake, v kateri so bili nastanjeni. Načrtoval je pobeg iz Berlina, čeprav je bilo to na prvi pogled popolnoma nesmiselno početje. Beguncu na begu ne bi nihče pomagal, nemški prebivalci bi ga nemudoma prijavili oblastem. Marjan si je predvsem želel zapustiti Berlin, saj izven mestnega območja ni bilo letalskih napadov in je bila tam večja možnost za preživetje.

Neke pomladne noči leta 1941 med letalskim alarmom, ko so se stražarji umaknili v zaklonišča, je dobil priložnost za pobeg, ki mu je tudi uspel. Pridružil se mu je le sojetnik Francelj, drugi fantje pa se za to niso odločili. Hodila sta vso noč in proti jutru žal ugotovila, da sta se znašla pri istem drevesu, od koder sta krenila na pot. Hodila sta torej v krogu, ker sta se težko orientirala. Čez dan sta se morala skriti, da ju ne bi odkrile nemške patrulje. Pot sta nadaljevala v glavnem zvečer, ponoči in v zgodnjih jutranjih urah. Nekega zgodnjega jutra sta še počivala v jami, ki je nastala zaradi eksplozije letalske bombe. Nenadoma sta v neposredni bližini zaslišala govorjenje, bližala se je nemška patrulja. Takoj sta se privila čim bolj k notranjemu robu jame, da ju od zgoraj ne bi bilo videti. Nista pa utegnila potegniti k sebi odeje, s katero sta bila pokrita. Patrulja vojakov se je povsem približala jami. Nekdo izmed njih je pogledal vanjo in rekel: “Ach, nur eine alte Decke!” (Oh, le stara odeja!) Glasovi so se oddaljevali, vojaki so šli na srečo dalje, niso ju odkrili. Tako je minil kakšen teden, ko sta menila, da sta se že dovolj oddaljila od Berlina. Predala sta se neki nemški patrulji. Izgovorila sta se, da sta se izgubila v splošni zmedi med letalskim alarmom, ki ju je presenetil med delom na planem. Poslali so ju v ujetniško taborišče v Luckenwalde. Dosegla sta svoj cilj, oddaljila sta se od Berlina. Pobeg se je izkazal za smotrn, njuno nekdanjo barako je namreč kasneje zadela bomba.

Starši in sorodniki so si prizadevali za Marjanovo izpustitev, vendar je bilo vse zaman. Ves čas druge svetovne vojne je ostal v ujetništvu. S trdno voljo je kljub slabim razmeram uspel preživeti.

Vojni ujetniki so lahko pisali svojim bližnjim. Za odgovor je obstajala tudi posebna oblika dopisnice (podobno tudi za pismo), kakršno je Marjanu poslala zaročenka (po vojni moja mati Mira).
img_20160929_0001 img_20160929_0002

Dopisovanje so nacisti strogo cenzurirali. Ujetniki so očitno morali pisati, da jim gre dobro, kar lahko razberemo tudi iz Mirinega odgovora. Seveda jim v resnici ni šlo dobro, hrane je bilo premalo in je bila slaba. Sklepam, da so morali pisati nemško, sicer verjetno cenzura ne bi odobrila pisanja. Pisava je morala biti čitljiva v skladu z natiskanim navodilom. Obrazec je bil v nemščini in francoščini. Mira med drugim upa, da bodo Marjana izpustili in da bo kmalu lahko pri njej. Piše iz vzhodno-češkega mesta Litomyšl, kjer se je nastanila s svojci že po nacistični zasedbi severne Moravske oziroma vseh Sudetov. Prisiljeni so bili zapustiti svoj dom na Moravskem, ker je bil oče komunist in preveč znan pri nemških pronacistično usmerjenih krajanih.
Za izpustitev si je prizadevala tudi Marjanova teta Slava. Poslala mu je dopisnico, s katero mu med drugim sporoča, da bo glede tega zelo težko, ker ni nemški državljan. Predlaga mu naj sam kaj ukrene v tej smeri, ker je do zdaj storila vse, kar je bilo mogoče.
img_20160929_0003 img_20160929_0004Marjan ni kaj takega nikoli poskušal, obsojal je kakršnokoli lojalnost do nacistov. Nikdar se ne bi odpovedal slovenstvu. Bil je pokončen mož, na kar sem zelo ponosen.

Ujetniki so lahko prejemali poleg pisem tudi pakete, kar je razvidno iz tetinega pisanja. Niso pa vedno prejeli vseh pošiljk.

Pri pogledu na dopisnico sem se zamislil nad tem, kako bi nas okupatorji ponemčili, če bi jim uspelo zmagati. Ponemčili so priimke, nazive ulic in mest. Na dopisnici je moralo pisati Tschesen in ne Česenj; še dobro da ne kar po nemško Knoblauch. Kranj je postal Krainburg (kot je bil že prej v rajnki Avstriji), tudi ulico so preimenovali.

Slovarček nekaterih nemških pojmov:

  • Kriegsgefangenenpost: pošta za vojne ujetnike
  • Antwort-Postkarte: dopisnica za odgovor
  • Gefangenennummer: številka ujetnika
  • Lager-Bezeichnung: oznaka taborišča

Viri:

  • Marjan Lavrenčič (fotografija, dopisnici in ustno)
  • [1] 26th August 1940: Berlin bombed for the first time – http://ww2today.com/

Kraj: Luckenwalde, Nemčija
Datum: od leta 1941 dalje
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11.2015 (Janez Lavrenčič)
Oblika: fotografija in dopisnici

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. 18. 10. 2016 08:10

    Hvala za vaš prispevek, ki me zelo nagovarja, saj je bil tudi moj oče vojni ujetnik in sicer v Stalag IIIc ( na pamet se spomnim samo tega) in je vojno preživel v Nemčiji na delu na kmetih in v neki vrtnariji. Zelo malo je povedal o tem obdobju, ostalo pa je nekaj pisem, ki čakajo, da se jim posvetim in mogoče izvem kaj več. Vaš prispevek mi bo pri tem nedvomno v pomoč.

    • 18. 10. 2016 11:23

      Hvala za vaš komentar. Da, iz pisem se da kaj razbrati. Na nekaterih sem opazil tudi naslov Stalag III C, toda ne vem, če je bil moj oče res tudi kdaj tam. Vidite, da so zgoraj na drugi dopisnici ročno dopisali III C Sp. Lahko da so pošiljali od taborišča do taborišča, dokler dopisnica ni prispela do pravega prejemnika.

Trackbacks

  1. 1941 Luckenwalde – Stalag III A (1) | Stare slike
  2. 1942 Luckenwalde – Stalag III A (3) | Stare slike
  3. 1943 Luckenwalde – Stalag III A (4) | Stare slike
  4. 1943 Luckenwalde – Stalag III A (5) | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: