Skip to content

1915 Velike Bloke – Oporoka Tomaža Mazi ob vpoklicu

29. 11. 2017


Lepo poletje 1914 na zunaj ni kazalo na bližajočo se svetovno katastrofo. Potem pa je 28. junija počilo v Sarajevu. V atentatu sta bila ubita avstrijski nadvojvoda in prestolonaslednik Franz Ferdinand in njegova žena Sofija. V naslednjih dneh in tednih so se dogodki odvili z veliko naglico in 28. julija je Avstro – Ogrska napovedalo vojno Srbiji. Domine so padle in v enem samem tednu je bila v ognju vsa Evropa. Napovedi kraljev, cesarjev in generalov, da bo vojne konec do božiča so bile le pobožne želje.

 Za slovenske fante in može se je vojna začela na srbski fronti in v Galiciji. V aprilu 1915 je bil z do takrat nevtralno kraljevino Italijo podpisan tajni Londonski sporazum in v zameno za obljubljena ozemlja so Italijani 23. maja 1915 napadli Avstro-Ogrsko. Odprla se je nova 600 km dolga fronta na Tirolskem in ob reki Soči. Vojakov je zmanjkovalo in vrstili so se novi in novi vpoklici. Na vrsto je prišel tudi moj stari oče Tomaž Mazi, takrat star 42. let. Doma je zapuščal svojo ženo Ivano, sedem(!) mladoletnih sinov in svojega očeta Matevža, ki je bil takrat star skoraj 80 let.

Kaj čaka vojake na fronti se je že vedelo, prav tako ni bilo časa za dolgo poslavljanje in pogovore. Oče Tomaž so v roke vzeli svinčnik in kos papirja, ki je bil pri hiši in z okorno kmečko roko, ki je bila bolj vajena gozdarskih in tesarskih del v hrvaških gozdovih, napisali svojo Oporoko.

Samo zaradi čitljivosti sem dobesedno prepisal štiri strani tako, kot so bile napisane tistega dne.

Oporoka  

                 Tomaž Mazi izročam svoje posestvo uslučai Moje smerti svoiženi

dostarosti Nai Mlaišiga sina šterjendvajset leta starosti jen potem

                  ona postarsti izroči kateri jesposoben jen dotični kateri preuzame

                  posestvo ima splačati svojem bratam po štersto 400 kron kadar

dopolnijo šterjendvajseto leto brezobresti  jen Moi  ženi ima dotični

kateri preuzame posestvo

 

Napravit gori cimer jen šporget Noter jen

ima dajati derva kar jeh potrebuje zakuho jen zagorkoto Naknali

Napraulene jen imadati tudi usaki dan anliter Mleka kadar gaima

doma jen ima nivona Terznah tusti dveparcel Numari jen podloko

odpota kipelje čezvodo proti studenem snožet jen senehajati tudi

dve Mali Nivi tuje zaperbolšik dosmerti Nive Mora usako drugo leto

pognojet jen usako leto zvorat

 

jen More tudi dajati hrano tako kajobo samimel jen obleko jen

obutale karjobo potrebovala jen ubolezni jimore postreči jenuslučai

kibise treflu dane More Moja žena zžniM skupei živet More padotični

isplačavati Naleto po dveisto 200 kron jen uslučai kibise pa moja žena

hotela Možiti zgebi use samo svojo doto uzame 600 šeststo kron

pamore pustiti pet glau živine jen doskedna panima drugi pravico kot

 

Moja žena potem pa Naslednik katerimi ona izroči sestra Moja jen Nemož

Morata uprašat usako leto čemore Mojažena breztistiga placa biti potem

bo ona dovolila čeona Nedovoli Nesme Nobeden spraviti sena Noter

Kot vidimo, so oče, kljub kratki dvoletni šoli in težkemu trenutku, zmogli prenesti svoje misli na papir. Pustimo to, da niso prav vedeli, kje se rabi velika začetnica ali vejica, kaj se piše skupaj ali narazen in da so namesto pike uporabljali kar vezaj “jen” (in). Važno je bilo, da so zapisali, kako naj praktično teče življenje žene Ivane in sinov, če se ne bodo več vrnili iz vojske. Tudi slučaj morebitne nove poroke vdove je predviden, celo pogoji souporabe prostora v skednju od strani njihove sestre in svaka so zapisani. Nič olepšav, nič solza. Za notarja ali priče ni bilo potrebe ne časa.

Očetu Tomažu sta v naslednjih letih vojne na fronto že sledila tudi najstarejša sinova Janez in France. Oče so bili med vojno enkrat na dopustu, tako da je bila leta 1917 rojena edina hči Amalija. Na srečo so morijo preživeli oče in oba sinova. Leta 1920 je bil tako rojen še najmlajši sin Jože, ki je letos v 98. letu.

Novo oporoko so oče Tomaž napisali 5. aprila 1952, umrli pa so 20. julija istega leta doma v Velikih Blokah. Ko se v teh letih spominjamo časov, ki so že 100 let za nami, je spomin na naše prednike – vojake še toliko bolj živ.

V naši družini je v uporabi tako priimek Mazi kot Mazij. Kakor je pač zapisal vsakokratni župnik.

Očeta Tomaža pa smo vsi onikali.

Viri:

  • Jože Mazij st., Velike Bloke

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1915
Avtor: rokopis Tomaž Mazi
Zbirka: Družina Mazi – Mazij, Venturini
Skenirano: 8. 11. 2017
Oblika: kopija dokumenta

Advertisements
One Comment leave one →
  1. Saša-Aleksandra Venturini permalink
    29. 11. 2017 18:11

    Takih zapisov smo vsi prav veseli. Napisano je “sočno” in čisto po “bloško”. Besede govorijo o časih, ki si jih mi sploh ne moremo zamisliti.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: