1915 Dunaj – Vojaška rezervna bolnišnica

Po zapisu, ki ga je poslal sestri, bi lahko sodili, da je Valentin Perko levo zadaj od bolniške sestre. Vsi ostali so neznani.

Neznani.

Levo ob bolniški sestri stoji Valentin Perko. Sestri je napisal “… ampak jaz sem preveč stal v senci sem preveč črn.” 

V kroniki Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva na Rakeku je lepo predstavljeno vzdušje na Rakeku in okoliških vaseh, ko je cesar Franc Jožef 26. 7. 1914 razglasil mobilizacijo vseh moških sposobnih za vojsko, starih med 21 in 42 let.

V soboto pred izbruhom vojne smo imeli navaden društveni sestanek in smo se tolažili po večernih časopisnih izjavah, da se bo še vse v miru poravnalo in smo šli potolaženi spat. A kakor strela iz neba je prišla ob enajsti uri ponoči (med 26. in 27. julijem) brzojavna vest, da je razpisana delna mobilizacija, to je ves tretji kor (vojaška enota), pod katerim služijo večinoma Slovenci. In med nami je zavladala žalost, ker smo v ponedeljek jemali slovo od naših članov in prijateljev. Prvi so šli v ponedeljek ob 8. uri zjutraj k svojim polkom. Slovo je bilo težko, ker je vsak mislil na brate in sestre, starše, prijatelje in na ljubo domačo vas. Ali jo bom še videl zdrav, ali nikoli več! Bil je strašen tisti ponedeljek, vse se je trlo na postaji. Vlak za vlakom jih je odvažal izpred naših oči tja v neznane kraje groze in trpljenja.

Društveno delovanje je na mah zamrlo, ker je par dni kasneje prišel ukaz o splošni mobilizaciji in takoj za tem poklic novincev in prvi nabor več mlajših letnikov, tako, da nas je ostalo še prav malo članov. V domu smo vse pospravili in čakali, kaj nam prinese prihodnost.

Moški v najboljših letih so morali na vojno, doma so ostali le starejši in za vojsko nesposobni moški, ženske in otroci. Prav ti so morali prevzeti številne obveznosti doma na kmetiji in pri zbiranju pomoči za svoje očete in starejše brate na fronti.

Moj stari oče Valentin je imel brata Korleta in sestre Marijo (bila je slepa), Lojzo in Ano. In prav sestri Ani je poslal 14. 6. 1915 razglednico, na kateri so ranjenci in bolniki rezervne vojaške bolnišnice na Dunaju. Piscu razglednice moramo oprostiti njegovo znanje slovenščine, prihajal je s štajerskega konca, kjer se je pričel pouk v slovenščini zelo pozno, bil pa je tudi zelo pomanjkljiv, izvajali so ga učitelji, izobraženi v nemških šolah. Kronika šole v Sv. Ani, kjer je obiskoval osnovno šolo, je npr. pisana v nemščini (praviloma v gotici) vse do šolskega leta 1910/11 in šele za šolsko leto 1911/12 je napisana v slovenščini. Tudi Lehrbrief za zidarskega mojstra, je bilo leta 1901 v Mariboru izpisano le v nemščini.

Fraulin
Anna Perko
Kerning No. 93
a/a Sudbahn Villa Dauser

dne 14/6 Wien

Draga mi sestra

Taprvo ti iz srca pozdrav in ti naznanim da sem že precej ozdravil sak dan pričakujem stran id Kadri, jaz sem ti pisal že eno karto nevem če si dobila, tukaj smo se dali dol zed ampak jaz sem preveč stal v senci sem preveč črn, jaz sem dol šel ob ti bolezni 8 kg, sem se vagal danez- pred 72 sedaj 64. 
Zpozdravom Valentin Perko