1927 Grahovo – Krojaški pomočnik Alojzij Mazij

Po končani učni dobi si je kot krojaški pomočnik Lojze leta 1927 našel novega delodajalca pri krojaču na Lipsenju. Ob tej priliki se je pri fotografu Šegi v Grahovem dal slikati in pri 18. letih tako dobil svojo prvo fotografijo. Sam si je izdelal svečano obleko s telovnikom in zanimivim zapenjanjem suknjiča. Večkrat je povedal, da si je tudi svoje prve spodnje hlače izdelal sam, prej jih pač ni imel. Kljub 18. letom je pri golobradem mladeniču videti nekaj skrbi, kako bo cela stvar s slikanjem uspela.

Na Lipsenju je kot pomočnik ostal sedem let. Tam se je dobro znašel, se udomačil in dobil mnogo prijateljev in bodočih strank za celo življenje. Vključil se je v “Društvo kmetskih fantov in deklet” in igral pri tamburaški sekciji.

Na sliko je lastnoročno zapisal leto svojega prvega fotografiranja.

13 letni deček je z učenjem pričel po končanih šestih razredih osnovne šole v Novi vasi, jeseni 1922 in ga uspešno zaključil po treh letih, leta 1925. V začetku naslednjega leta so mu mojster Zabukovec, župan mesta Loža in načelnik Rokodelske zadruge v Ložu Hinko Sežon izdali potrdilo o končani učni dobi in ga proglasili za krojaškega pomočnika.

Zelo pomembna za nadaljnjo zaposlitev je bila mojstrova izjava o prisvojeni strokovni izobrazbi, marljivosti in nravnem vedenju vajenca.

Zadruga rokodelskih in dopuščanih obrtov ni včlanjevala krčmarje in mesarje. Bog ve zakaj?

Leta 1934 je Lojze v Ljubljani pred strokovno zbornično komisijo, ki jo je imenoval ban Dravske banovine, opravil mojstrski izpit. Poleg mojstrskega izpita je od domače občine Bloke, kamor je bil pristojen, pridobil “Nravstveno spričevalo”, ki govori, da nima občina o njem zabeleženega ali znanega nič neugodnega in da ni bil nikoli kaznovan v primerih, kot jih navaja zakon o obrtih. Tako je lahko novopečeni mojster odprl lastno krojaško delavnico v domači kmečki hiši v Velikih Blokah št. 44.

Krojaštvu je ostal zvest do pozne starosti. Za to lepo obrt je izučil pet fantov in tri dekleta in bil na njihovo znanje vedno ponosen. Z grenkobo pa se je vedno spominjal trpljenja v vojnih letih, svoje internacije v Gonarsu, posebej pa svojega prvega vajenca Jožeta Hiti – Mazejevega iz Velikih Blok, ki so ga kot talca 18-letnega ustrelili Italijani leta 1942 za Bloškim hribom. Moj oče je moral z nekaj drugimi moškimi teden dni po streljanju odkopati trupla šestih fantov in jih prepeljati na pokopališče. Tega Italijanom ni nikoli odpustil.