1941 Dobec – Čebelarji

Ivan Korošec iz Dobca je imel leta 1935 105 panjev čebel in pred tem čebelnjakom, velikim tudi za današnje razmere, so se slikali dobski čebelarji s podmladkom.

Žuželke so nastajale milijone let in se prilagajale okolju. Tako so se v skupini kožekrilcev izoblikovale čebele, ki jih je znanost poimenovala Apis mellifera – medonosne čebele. Kdo je bil prvi, ki je pogruntal, da je čebelji proizvod ne le užiten, temveč zelo slasten? Je bilo po nesreči ali namenoma? Predvidevam pa, da je kar nekaj čebel žrtvovalo svoje življenje, ko je branilo svoj dom in zalogo hrane, nabiralec pa je utrpel precej bolečih pikov. V začetku so nabiralci docela izropali čebelja gnezda, potem pa so ugotovili, da je pametneje, če del hrane pustijo čebelam, da te preživijo in nadaljujejo z nabiranjem. Kasneje so dupla s čebeljo družino prinesli k svojim bivališčem in jih visoko obesili. Tako so imeli čebele pod nadzorom, pa tudi sladkosnedi medved ni mogel do njih. To so bili prvi čebelarji. Med gojenimi živalmi je čebela posebnost, saj je ostala neudomačena in edina, ki se pari s prostoživečimi predstavniki svoje vrste ter tako izboljšuje svoj genom.

Po zadnji ledeni dobi so tudi čebele migrirale. Z juga so se prek Balkana selile proti zahodu in severu. Osamljene populacije, ki so ostale na Balkanu, so se začele razvijati samostojno. Raziskovalci so opazili, da se čebele na posameznih področjih, ki z drugimi nimajo stikov, po značilnostih razlikujejo med seboj. Leta 1879 je August Pollmann čebelo iz naših krajev opisal kot kranjsko čebelo. To ime je bilo tedaj na Kranjskem med čebelarji že v splošni uporabi, saj je od leta 1872 izhajal tudi čebelarski časopis »Kranjska čebela« (ne zamenjati s pesniškim zbornikom »Kranjska čbelica«). Ne le v Sloveniji, tudi v ostalih slovanskih jezikih je poznana kot kranjska čebela. Njena prvobitna razširjenost je od vzhodnih Alp in Visokih Tur, po črti Dunaj – Brno, vse do Karpatov, severnih predelov Makedonije in jadranske obale. Na tem prostoru je avtohtona.

Velik uspeh Čebelarske zveze Slovenije pa je soglasno sprejeta resolucija Generalne skupščine Organizacije združenih narodov s katero je razglasila 20. maj za svetovni dan čebel.

Najraj’ imam pa Slakove Čebelice.

Ko smo pobirali mirabele, za šnops, sem rekla sinu, naj pazi, ker je polno os.
– Mati, to so čebele.
– Ma, ja. Ose so.
– Saj vidiš, da so sive.
– Čebele niso sive.
– Zakaj se pa potem imenuje kranjska sivka?
Tu sem zaključila prerekanje, ker mi je zmanjkalo teksta.

Sliko sem si izbrala zato, ker je tako lepo popisana s podatki in tudi zato, ker se mi zdi, da o čebelarjih pa nismo prav veliko pisali.

Letnico nastanka ugibam po sistemu, če je bil Andrej Jernejčič rojen leta 1931 in ima na sliki približno deset let, so se slikali leta 1941.

Slovarček:

• genom: celota dednih informacij nekega organizma

Viri:

• Janez Gregori, profesor biologije in čebelar. Čebele, naše življenjske spremljevalke: kaj jih pesti. Mohorjev koledar. 2018, stran 110 – 116.

Kraj: Dobec
Datum: 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Frančiška Košir
Skenirano: 3. 11. 2010
Oblika: fotografija