1979 Humarji – Puter (2)
Leon, avtor fotografije, je napisal: Na fotografiji je teta Marija Melink. Fotografiral sem jo oktobra 1979 zvečer. Izdelovanje masla v pinci je bila njena vsakodnevna naloga. Ta obred je bil vedno enak, ob istem času, na istem mestu ne glede na letni čas, dan v tednu, ob delavnikih, nedeljah in praznikih.
Puter smo delali tudi v pinci. Ko je bilo mleka več, se pravi, ko nismo s kravami vozili ali orali in ko so
imele boljšo krmo, so dajale več mleka. Takrat pa smo smetano dobili iz posnemalnika. To je en krasen stroj, ki ima na vrhu veliko skledo, v samem jedru pa zelo zahtevno mehaniko in ob straneh dve cevi. Po eni priteče posneto mleko, po drugi pa smetana. Tak stroj so imeli le v bolj premožnih hišah, saj je bil dosti drag.
V skledo na stroju smo zlili mleko in stroj ročno vrteli z ročajem, dokler je bilo kaj mleka v skledi. Po vsakem posnemanju je bilo treba posnemalnik umiti z vročo vodo in temeljito zbrisati s suho krpo. Posneto mleko smo rabili za dnevno kuho, smetano pa smo hranili v hladni kleti in nekako vsake tri dni iz
nje naredili puter. Ohlajeno smetano smo zlili v pinco, to je posoda narejena prav za te potrebe. Za ročaj, ki ima na koncu pritrjen podstavek, smo navpično stepali po pinci, dokler se ni ločilo pinjeno mleko od putra. Puter smo nato dali v posebej za to narejen lesen model, ki je bil istočasno tudi mera. Model je bil lahko za pol ali četrt kilograma. Lepo potlačen puter smo iz modela stresli na krožnik in to je bila prava specialiteta.
S pinjenim mlekom smo polili žgance, močnik, ali pa smo ga kar popili.
Slovarček:
- puter: maslo
- pinca: pinja, priprava za izdelovanje masla
Prispevek je napisala: Ana Ivančič.
Kraj: Humarji
Datum: oktober 1979
Avtor: Leon Melink
Zbirka: Leon Melink
Skenirano: 24. 9. 2019
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Imenitno, da je zapisano tudi to – zdaj po puter hodimo v štacuno in ne pomislimo več, kako je bil včasih dragocen. Ampak saj sploh ni več pravi puter ampak surovo maslo take in take znamke… Čudež od posnemalnika je imela tudi moja stara mama in všeč mi je bilo, kako je brenčal, ko si vrtil ročico. Modelčka za puter pa ni imela ampak ga je oblikovala v “štuco”. Včasih je kakšno dobila moja mama, ker pa je bil puter tako dragocen, smo ga jedli čisto po malo in je bila nevarnost, da se pokvari, zato ga je mama skuhala in shranila v kozarec. Temu smo rekli maslo in ga porabili za največje praznike v piškotih ali potici.