Skip to content

1969 Slivice – Plenice

30. 12. 2018
tags:

Na fotografiji je Marija Perko, ki je pravkar obesila na štrik za sušenje tiste prave plenice iz blaga, za večkratno uporabo. Čeprav je to čas, ko so se veselo vrteli že pralni stroji, pa je bilo veliko dela, preden je bila plenica pripravljena, da si jo dal v pralni stroj. Potem je bilo treba plenice še posušiti, poleti in v lepem vremenu je še šlo, kaj pa pozimi (hčerka je bila rojena proti koncu novembra), ko so obešene plenice sproti zmrzovale, ali pa so se sušile tako, da so bile obešene po štrikih nad štedilnikom in radiatorjih po vsej hiši in so bili vsi prostori polni vlage, posebej po kotih in za pohištvom. Tako nam je segnil kavč v kuhinji.

Le okoli polstoletja je od takrat, ko je bila posneta ta, lahko rečemo kar zgodovinska fotografija, kajti takih posnetkov že tja od osemdesetih let dvajsetega stoletja ne moremo več posneti.

Pa si oglejmo še par zanimivosti Iz Wikipedije, proste enciklopedije:

Kdaj je človek začel povijati otroka v plenice, ni znano. Prve »pleničke« so bile iz živalskih kož, listov svilnice in drugih razpoložljivih materialov. Trdno povijanje celega otroka v plenico in trakove iz lanu, bombaža ali volne je v Evropi poznano že od antike dalje.

Tudi naše babice pripovedujejo, da se še spomnijo povijanja celega otroka – z rokicami in nogicami ob telesu. Na kmetijah so vsi otroci, tako dečki kot deklice, kmalu za tem, ko so shodili, nosili krilca. Tako so lahko opravljali potrebo kjerkoli, mame pa niso imele dela s previjanjem in pranjem plenic v mrzlem potoku.

Industrijska revolucija, emancipacija in enakopravnost žensk, delo na kmetiji in/ali delo v industriji, vse to je pri ženskah vzbujalo slabo voljo – začelo jim je primanjkovati časa za pranje in oskrbovanje plenic, poleg tega so domovi postali bolj čisti z več nove opreme, ki jo je bilo treba zaščititi pred umazanijo.

Rešitev je bila v uporabi plenic za enkratno uporabo. Kaj je bil prvi začetek pleničk za enkratno uporabo, je težko reči, saj so se razvijale postopoma, korak za korakom, na različnih koncih sveta (Evropa, Amerika). Prvi vpojni vložek za enkratno uporabo je najbrž nastal na Švedskem (1942, Paulistrom). Izdelan je bil iz nebeljene močno zgubane celuloze, saj je bil bombaž ljudem težko dostopen, ker so ga v velikih količinah uporabljali v vojne namene.

Leta 1947 je Marion Donovan patentirala svoj izum – prve za vodo neprepustne hlačke, ki jih je izdelala iz zavese za tuš kabino. V svoji zagnanosti je obiskala številna podjetja, ki so se ukvarjala s papirjem, a v pleničkah za enkratno uporabo ni nihče videl potenciala, zato je zamisel obležala kar lepo obdobje, dokler je ni Victor Mills dodelal in začela se je proizvodnja prvih Pampers pleničk. A kot že rečeno, Donovanova ni bila edina, ki se je ukvarjala s pleničkami. Leta 1947 je George M. Schroder (ZDA), raziskovalec tekstila, pristopil k podjetju Henry Frede & Co, kjer so izdelali prvo pleničko iz umetnih materialov. Istega leta je Valerie Hunter Gordon, angleška mama, izdelala dvodelne pleničke za enkratno uporabo, ki so olajšale potovanje otrok v letalu.

Pleničke za enkratno uporabo so še dolgo pomenile prestiž. Bile so drage in le redki so si jih lahko privoščili. Proizvodnja je cvetela, cene so se nižale, postale so bolj dostopne. Še vedno so si številni starši lahko privoščili pleničke za enkratno uporabo le za posebne priložnosti – izlete, obiske, obiske pri zdravniku. Proizvedli so vedno večje količine pleničk, kar je precej znižalo ceno. Bolj ko so bile dostopne, bolj so bile žene navdušene. Nove pleničke so pomenile bistveno manj dela.

V Sloveniji so začeli izključno uporabljati plenice za enkratno uporabo konec osemdesetih let.

Zgodba je prelepa, da bi bila popolna, kakor se zdi. Danes večina mamic za svoje dojenčke uporablja pleničke za enkratno uporabo. En otrok tako v času, ko se privadi na kahlico, porabi 5.000 do 6.000 pleničk, za kar podrejo 4,5 drevesa (celulozno polnilo), za umetne materiale pa porabijo ogromne količine nafte, vode in energije. En otrok tako »proizvede« 1,5–2 toni odpadkov. Ker so pleničke v veliki meri iz umetnih materialov, je čas razpadanja glede na dobo človeškega življenja izredno dolg – 500 let, nekateri materiali pa se nikoli dokončno ne razgradijo.

Viri:

  • Wikipedija
  • Marija Perko

Kraj: Slivice
Datum: poleti 1969
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. francmazi permalink
    30. 12. 2018 13:09

    Spadam menda v zadnjo generacijo očetov, ki ni imela nobenega opravka s plenicami. Preprosto se je previjanje otrok in pranje plenic štelo kot izključna naloga mam ali babic, vsaj jaz sem to tako doživljal. Tudi, da bi bil oče navzoč pri porodu, tedaj še ni prišlo nikomur na misel.
    No, pogovor v moški družbi pa je enkrat le nanesel na plenice. V sedemdesetih letih, ko sem služboval v Postojni, se je nekega poletnega dne odpravljal na dopust tamkajšnji odvetnik Lado Lovrenčič, predvojni doktor prava, odličen civilni pravnik, družaben in duhovit mož, tudi lovec. Kot vsako leto je šel za dva tedna v lovsko kočo na Snežnik ali Javornik. Pa smo se “poslavljali” v gostilni pri Gornjem Burgerju in v nekem trenutku je dr. Lovrenčič vstal, ker da je zadnji čas za odhod, mora le še v trgovino kupit pampers hlačke za dojenčka, ” če bom slučajno srečal medveda.”

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: