Skip to content

1941-1945 Stalag III C – V rastlinjaku z otrokom, ki se ni hotel fotografirati

8. 10. 2019

To sliko in še nekaj podobnih, tehnično ne posebno dobrih, je oče prinesel ob vrnitvi iz štiriletnega vojnega ujetništva v Nemčiji.

Kako so se vrstili dogodki v njegovem življenju tisti čas, sem nekoliko razbrala v zapisu, ki ga je napravil 16. 2. 1950 v Cerknici, najbrž kot osnutek priloge k vlogi za materino invalidnino, s katero dokazuje, da že dvanajst let ne živi več na domačiji na Gornjem Jezeru.

Leta 1939, 17. aprila je šel k vojakom, kjer je služil dve leti, nakar je izbruhnila vojna in je bil poslan na bojišče Pančevo pri Beogradu. Tam so ga 13. aprila 1941 ujeli Nemci in ga odpeljali v ujetništvo, kjer je bil do 1. julija 1945. Domov je prišel 5. julija 1945. Doma je bil 15 dni, nato pa poslan v službo Narodne milice, kjer je služil do 7. februarja 1946. Nato je stopil v službo k Obnovitveni zadrugi Lož Stari trg in tam delal do 4. decembra 1946 kot tesarski delavec. Od 4. decembra je delal v Cerknici v LIP z istim poklicem, kjer je bil še 16. 2. 1950, ko je pisal ta dokument. Medtem se je 28. julija 1848 poročil. Iz tega je razvidno, da v 12 letih ni živel skupaj s primarno družino več kot 15 dni in še to kot dopust. (Škoda, ker tega lista nisem našla prej, saj datumi pričajo o dogodkih nekoliko, čeprav ne bistveno drugače kot sem imela v spominu.)

Ohranila se je tudi dvojezična italijansko slovenska domovnica, ki jo je izdala Občina Stari trg dne 27. januarja 1942 v XX. letu fašistične vladavine v vojaške namene in je žigosana z velikim žigom Rdečega križa Ljubljana, na zgornjem robu pa je pripis Stalag IIIC in očetovo ime ter jetniška številka 16927. Domovnica potrjuje, da je Mulec Jakob pristojen v občino Stari trg pri Ložu. Ujetnike, ki jim občina takega dokumenta ni poslala, so Nemci poslali v štraflagerje. Žig Rdečega križa in pripisani očetov naslov v Nemčiji nam pove, da je Rdeči križ najbrž pomagal poiskati očeta in domače obvestil, kje je.

Očeta, ki je služil v kraljevi gardi stare Jugoslavije, so Nemci skupaj z vso enoto zajeli in odpeljali v Nemčijo v Stalag III C, kot se je imenovalo eno od številnih nemških taborišč za vojne ujetnike, ki so jih Nemci prisilili v delo za vojno industrijo, pridelavo hrane, čiščenje ruševin in podobno. Mnogo jih je umrlo od izčrpanosti, lakote, bolezni in nesreč.

V očetovi zapuščini sem našla tudi dopisnico, ki ni prišla domov na Jezero po pošti, tudi datuma nima, v desnem zgornjem vogalu pa ima sliko kralja Petra kot enaka dopisnica njegovega vojaškega kolega, poslano na očetov naslov z datumom 23. 2. 1941. Na hrbtni strani zgoraj desno, kjer se navadno navede kraj in datum, piše samo Ovče, sledi pa dramatično besedilo:

“Dragi domači, dobil sem malo časa, da vam napišem par vrstic in vam poročam, da sem hvala Bogu še živ. Skrbi me, če boste dobili to karto, ker ne vem, če ste še na svojem mestu. Za ‘otres’ vam ne morem pisati, ker se stalno premikamo. Tukaj sem se dobil z eno Jakopovo, ki je poročena z enim financarjem Čakšom. Zdaj vas pa še enkrat pozdravljam vse skupaj – Jakob Mulec.”

Kraja Ovče nisem našla, le pokrajino Ovče pole v Makedoniji blizu Titovega Velesa, kjer pa oče najverjetneje ni bil.

Domnevam, da je dopisnica, zelo verjetno tudi s pomočjo znanke, ki jo omenja besedilo, potovala nekje na ozemlju Jugoslavije že med vojno, oče pa je bil očitno še vojak – manj verjetno že ujetnik – to je pa tudi vse, kar lahko domnevam … Na spletu najdem podatek, da so maja in junija 1941 v Stalag III C prispeli jugoslovanski in britanski ujetniki. Je bil oče, ki so ga ujeli 13. aprila že med njimi?

Stalag III-C je bilo v drugi svetovni vojni nemško taborišče za vojne ujetnike, ki je ležalo na ravnini blizu vasi Alt Drewitz pri Küstrinu v Neumarku, država Brandenburg. Sedaj je to kraj Drzewice, Kostrzyn nad Odro na Pojskem, približno 80 km vzhodno od Berlina. Najprej so tu internirali več tisoč vojakov iz Poljske, Francije, Velike Britanije, Jugoslavije in Belgije. Od leta 1943 dalje so se jim pridružili številni Italijani, od leta 1944 pa še ameriški vojaki. Večina ujetih sovjetskih vojakov, skoraj 12.000, je bilo ubitih ali sestradanih do smrti v skladu s Hitlerjevio doktrino, da so Slovani manjvredna rasa, ki jo je treba ohraniti samo toliko, kolikor je arijci rabijo za delo, vse drugo pa iztrebiti kot plevel! Ujetnikinižjega ranga – tudi v Stalag IIIC – so bili poslani na Arbeitskommande – Delovne komande, da so delali v industriji in na kmetijskih posestvih v Brandenburgu, medtem ko je administracija ostala v Stammlagerju – glavnem taboru.

Tudi oče je večkrat omenjal ujetnike raznih narodnosti, največ Francoze, Poljake, Hrvate, Srbe, Cigane, s katerimi je bil v stiku, pozneje tudi Američane, ki so dobivali razmeroma bogate pakete s hrano, tako da so jo včasih tudi zamenjali za kaj drugega.

Ne vem kdaj je bilo, a najbrž kmalu po prihodu v taborišče, ko so ujetniki v Stalag IIIC dobili povelje, naj se javijo tisti, ki znajo ravnati s konji in so vajeni kmečkega dela. Tako je bil moj oče, kmečki sin, razporejen na delo na nekem posestvu, kar je bilo težko, po svoje pa privilegij: ni mu bilo treba delati v tovarni ali čistiti ruševin, kjer je bilo zelo nevarno zaradi nesreč in eksplozij. Poleg tega je bil bliže sicer strogo nadzorovanim virom hrane. Povedal je, da je po delu na polju včasih pritihotapil v taborišče pest pšenice, ki so jo s kolegi zmleli na kavni mlinček, zmešali z vodo in spekli na plošči improvizirane pečice. V redkih trenutkih, ko je govoril o teh letih, se je spominjal predvsem večne lakote, trdega garanja, negotovosti in ustrahovanja.

Sodelavec starih slik Janez Lavrenčič iz Ljubljane, ki je napisal pet prispevkov o življenju svojega očeta v podobnem taborišču Stalag IIIA (kjer je bil po letu 1943 tudi moj stric Henrik!), mi je posredoval naslednjo zanimivost iz časopisa  Ameriška domovina z dne 29.07.1942. Takole piše:

“New York. (JIC) — Iz verodostojnih virov in pisem, ki prihajajo v nevtralne dežele, smo dobili iz taborišč jugoslovanskih oficirjev, vojnih ujetnikov v Nemčiji, nekaj podatkov o njihovi prehrani.

Tedenski obrok hrane znaša:
1800 gramov kruha (1 kg in 800 gramov), 150 gramov Ersatz-Margarine, 150 gramov Ersatz-klobas, 165 gramov umetnega medu, 50 gramov belega sira. Za zajutrk in malo južino po pol litra nekega Ersatz-čaja, a za kosilo en liter zelenjavne juhe. Za večerjo nič.

Po vsem tem dobiva oficir dnevno:
240 gr. kruha, 12 gr. margarine, 21. gr. Ersatz-klobase, 24 gr. umetnega medu, 7 gr. sira, 1 liter čaja in en liter zelenjavne juhe.

Že nekaj časa morajo živeti židovski oficirji v posebnih barakah.Te barake so ograjene z bodljivo žico. Oni ne smejo prekoračiti te meje in nihče se jim ne sme približati. “

Kakšna šele je bila hrana navadnega vojaka!

Mogoče je dejstvo, da je bil razporejen na kmetijo vzrok, da tudi očetovega imena s številko 16927 ni v seznamu vojnih ujetnikov Stalag IIIC, ki je na internetu, pač pa je zapisan le njegov kolega Alojz Kramar z enako številko 16927. Gre za pomoto?

Tudi tega ne vem, ali je bil rastlinjak na sliki v okviru kmetije, kamor je bil razporejen ali pa je bila to ločena delovna komanda. Vsekakor je del obdobja vojnega ujetništva prebil v vrtnariji, ki je imela tudi velike rastlinjake, o tem je včasih govoril. Sklepam pa, da je bilo to v okviru kmetije oziroma posestva, saj je o slikah, ki jih je prinesel domov rekel, da jih je napravil malo večji nemški fante, ki se je preizkušal s fotoaparatom, ki ga je nekje dobil, delavci in vojni ujetniki pa so mu morali pozirati.

Tako je tudi za to fotografijo rekel, da naj bi se bila slikala z dečkom, ki ga drži v naročju, najbrž bratom lastnika fotoaparata, a se ta ni hotel. Oče se ga je trudil potolažiti, pa ni uspel – tako je nastala slika jugoslovanskega vojnega ujetnika, ki v naročju drži nemškega dečka, ki najbrž joka in brca. Tako imam v spominu kratke očetove stavke ob tej sliki.

Dolga leta očetovega služenja vojske in vojnega ujetništva so celo mene po svoje zaznamovala: pod vtisom vsega preživetega si je najbrž že kar podzavestno prizadeval, da bi me naučil strategij samoohranitve v skrajnih razmerah. Na primer, kako ne smeš vzbujati pozornosti tistega, ki te ima v oblasti, kako se narediti neopazen; kako skrajno izkoristiti materialne vire, ničesar zavreči, misliti vnaprej, kako improvizirati v sili, kako vzdrževati odnose v skupini, koga se paziti in komu zaupati, kako odmisliti mučne okoliščine, iti skoznje in ne izgubiti upanja, kako se oprijeti še tako neznatnih svetlih točk… To niso bile pridige, samo drobne pripombe, ki so se me prijele, ne da bi se tega zavedala. Šele po vseh teh letih mi je jasno, kako so me oblikovale in me ne čudi, da me ni presenetilo branje knjig kot je Franklova knjižica Psiholog v taborišču smrti, ki je prav o tem pisal skozi lastne grozovite izkušnje.

Slovarček:

  • otres: naslov, adresa
  • štraflager: kazensko taborišče

Viri:

  • Jakob Mulec, okoli 1965, ustno
  • Janez Lavrenčič, Ljubljana, september 2019, pisno
  • Ameriška domovina z dne 29. 07. 1942, dLib.si


Kraj: Alt Drewitz, danes Drzewice nad Odro na Poljskem
Datum: 1941-1945
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: