Skip to content

1952 Brežice – Ludvik Strle pri miličnikih

12. 02. 2018

Ekipa Postaje Ljudske milice v Brežicah leta 1952. Prvi na levi je Ludvik Strle, Valkov iz Markovca, ki je tu služboval. Fotograf je bil Vinko Bavec, njegov sovaščan, posnetek pa je nastal na postaji LM v Brežicah. Če je po zidu v ozadju razpeljana trta, potem je slika najbrž nastala v zimskem času, saj ni videti nobenega listja na njej, pa tudi možje so zimsko oblečeni.

Ludvik Strle je bil k Milici oziroma še prej k Narodni zaščiti razporejen takoj ob vrnitvi iz italijanskih in nemških taborišč že poleti 1945. Po tistem, ko je bil aretiran skupaj z očetom in bratom ter zaprt najprej v Cerknici, nato v Ljubljani in interniran v Gonarsu in Trevizu, sta bila z bratom razporejena na delovišče blizu odprtega kopa lignita Petrofito pri Peruggi sredi italijanskega škornja … Doživela sta veliko hudega in skupaj dočakala razpad Italije. Tukaj je še drugi del zapisa njegove zgodbe:

Po premestitvi iz Elere je bil do razpada Italije Ludvik v Petrofitu skupaj z bratom. Takrat je ponovno zbolel na ledvicah in bil zaradi tega tako oslabljen, da ni mogel niti na stranišče. Dva meseca je ležal, potem mu je le bilo malo bolje.

Ob razpadu Italije septembra 1943 so se taboriščniki v Petrofitu dobro organizirali, saj so imeli partijsko organizacijo že prej, tudi že v Gonarsu, kjer sta oba brata Strle sodelovala pri kopanju rova za beg iz taborišča (glej n. pr.: Martinčič Jože, Beg iz Gonarsa, zal. Borec, Lj. 1978). Ludvik je zbiral izrabljene metle, kartone, vrvice in odpadni les, kar vse so uporabili kot opore v rovu, brat je od nekod dobil nekaj olja … Zadolžila sta ju organizatorja Boris Kraigher in Lojze Ude. Tudi zdaj v Petrofitu so taboriščniki pravočasno izvedeli za razpad Italije, bili so pripravljeni in imeli načrt: napad na stražarje, pobrali so dokumente, vsakemu internirancu so dali porcijo olja in deko. V različno velikih skupinah so skupaj odšli peš do Castel Sireni.

Ludvik, ki je bil v skupini kakih stotih internirancev, je zaradi bolezni opešal, zato je na poti dvakrat počival, tretjič pa ni mogel več vstati. Brat ga ni hotel pustiti samega, zato sta se zatekla v bližnjo vas, kjer je pri nekem kmetu v listniku ležal, da si je nekoliko opomogel. Bil je jesenski čas, imeli so grozdje, ki mu je pomagalo, da se je telo očistilo in okrepilo … Kmetje so jedli dvakrat dnevno: ob desetih in ob štirih popoldne in vsakokrat so dali jesti tudi Ludviku. Brat in dva druga interniranca so bili po eden nameščeni pri drugih kmetih in jim po svojih močeh pomagali pri delu.

Interniranci pa so hoteli naprej. Pri tem je pomagala italijanska Milicia Volontaria, prostovoljna milica, ki je delala za Nemce. Tako so jih odpeljali v veliki zapor v Peruggi. Bil je res ogromen zapor, saj se Ludvik še vedno spominja, da so šli petnajstkrat skozi železna vrata. Tam so bili dva dni, nato so prišli Nemci in jih s kamioni odpeljali v zbirno taborišče vojnih ujetnikov in internirancev Spoleto, kjer so bili zaprti ljudje vseh mogočih ras in narodnosti – črnci, Angleži, Amerikanci, Slovenci … Bilo je ograjeno z žico, znotraj pa so stali šotori za dvesto ljudi. V to taborišče je že imel dostop mednarodni RK, kar je pomenilo zlasti za ameriške vojake nekaj pomoči v paketih hrane, evidenco zapornikov ter nekaj nadzora nad ravnanjem z njimi. Tam je bil tudi ameriški zdravnik.

(Kot nalašč mi je sodelavec Starih slik nedavno posredoval kartico RK, kjer je navedena vsebina paketa za ameriške vojne ujetnike s točnim seznamom dobrin, ki so jih dobili in tudi njihove količine – med drugim mleko v prahu, sir, jetrna pašteta, mesne konzerve, sladkor, limonin prah, kakav, kava, čokolada, piškoti, cigarete, tobak in vžigalice – vsega po malem. Gotovo so se prejemniku takega paketa ob splošnem pomanjkanju za nekaj časa odprla nebesa. Podobne pakete, ki so jih dobivali nekateri, je omenjal tudi moj oče, ki je bil v tistem času vojni ujetnik v enem od nemških taborišč.)

V Spoletu so Valkova brata spet ločili.

Neke deževne noči so namreč ameriški ali angleški oficirji, internirani v Spoletu, prerezali žico in ušli od tam. Zvečer so prišli Nemci v šotor, vprašali za brata Staneta in ga odpeljali. Osumili so ga, da je on prerezal tisto žico. Neki interniranec, inženir arhitekture po izobrazbi, ki je znal nemško, je takrat, ko so prišli po Staneta, vprašal zakaj so ga odpeljali. Odgovor je bil samo: »Bo že prišel nazaj!« A ga ni bilo, kajti kmalu so ga odpeljali v Nemčijo, še prej pa je Stane ležal dva dni v neki mrzli kleti, kjer se je prehladil in zaradi posledic dobil rano na želodcu. Ludvik, ki je takrat še ostal v Spoletu, vse do konca vojne leta 1945 o bratu ni izvedel ničesar več. Stane je pozneje pobegnil iz Nemčije, s ponarejenimi dokumenti prišel do Jesenic in se pridružil partizanom na Gorenjskem.

Le malo po tistem, ko so ju ločili, so Nemci tudi Ludvikovo skupino, v kateri je bilo kakih petnajst ljudi, odpeljali v Dachau. Ker pa je bil med tistimi interniranci, ki niso imeli urejenih dokumentov – dobiti bi jih morali od domače oblasti – so jih poslali v štraflager, kazensko taborišče Innsbruck – Reichenau. Ob prihodu iz Italije je na železniški postaji v Innsbrucku Rdeči križ lačnim internirancem delil čaj. Ti so ob odhodu za predvideno dvodnevno pot dobili vsak kilogram štirikotno oblikovanega nemškega kruha. Proga pa je bila minirana, morali so na obvoz in vožnja je trajala precej dlje. V Innsbruck so prispeli še bolj sestradani, kot so bili že sicer …

Tudi v strogem kazenskem taborišču Reichenau, kjer je bil Ludvik od jeseni 1943 pa do konca vojne, okroglo dvajset mesecev, so bile razmere zelo težke. Internirance so razporejali po Innsbrucku po raznih delovnih komandah na težka in nevarna dela. Ker je bilo mesto bombardirano, so morali čistiti ruševine, odstranjevati neeksplodirane mine in opravljati še marsikaj, vse pod strogim nadzorom, ob revni hrani in slabo oblečeni in obuti. Proti koncu je bil Ludvik razporejen na delo na neki kmetiji blizu Innsbrucka, kjer je tudi dočakal težko pričakovano osvoboditev.

Ko je bilo konec vojne, so v Innsbruck prišli Američani. Tudi oni so organizirali zbirno taborišče, kjer so ujetniki čakali na prevoz v domovino – repatriacijo. Tudi tam so bili pomešani skupaj ljudje vseh mogočih narodnosti: Poljaki, Nemci, Ukrajinci … Poljaki in Ukrajinci niso šli radi domov, ker so se bali Rusov, s katerimi se že prej niso razumeli najbolje …

Ludvik se je vrnil domov v Slovenijo šele 3. julija 1945.

Pripeljali so se v Kranj, kjer je bil vsak zaslišan – med vračajoče se internirance so se namreč pomešali ubežniki, zato so jih tam sortirali. Ludvik je po tistem prispel v Ljubljano, prenočil v šotoru in šel zjutraj naprej z vlakom do Rakeka.

Na Rakeku so jih takoj popisali. Tam je bil tudi Ludvikov sokrajan Tone Zigmund – Baštek, ki ga je poznal in ga kot zaupanja vrednega in zanesljivega človeka usmeril k Narodni zaščiti, katere naloga je bila med drugim varovanje oziroma oboroženo spremstvo avtobusov, vzdrževanje reda in iskanje skrivačev.

Tako je dobil izkaznico in bil razporejen na dolžnost, še preden je prišel do doma. Moral je najprej v Cerknico, nato pa v Grahovo na postajo Narodne zaščite, kjer je službovalo šest do osem ljudi. Tja je bil le malo pozneje razporejen tudi moj oče, takoj ko je prispel iz nemškega taborišča vojnih ujetnikov.

Komandir postaje je bil Stane Žitko, prej borec v Rakovški četi, poleg Ludvika Strleta, Jakoba Mulca in drugih so bili tam še smučar Janez Pavšič, Ivan Almajer, ki je bil kmalu razrešen, ter Niko Lipovec iz Starega trga, ki je bil pozneje pri policiji v Kopru … Narodna zaščita je delovala po vojaških principih, delo ni bilo plačano, dobili so le hrano in cigarete; tudi uniform najprej ni bilo … Ludvik Strle se spominja, da se je tam v redkih prostih urah učil igrati na mandolino mojega očeta. Že v septembru pa je bil poslan na prvi tečaj narodne zaščite v Radomlje – še pred prvimi volitvami, ki so bile v novembru. Za novo leto so člani Narodne zaščite dobili prvo plačo, v januarju pa je bila ustanovljena Ljudska milica, ki je nasledila Narodno zaščito.

Ludvika so potem poklicali v brigado v Škofjo Loko, kjer so zapisali, da je v službi v Grahovem. Leta 1946 je moral pristati na šest let službovanja v milici, v zameno pa mu ni bilo treba služiti vojaščine …

Pozneje je bil nameščen v raznih krajih: Dolenjem Logatcu, Turjaku, Velikih Laščah, Brežicah, Ilirski Bistrici …

Tako je tudi njegovo mladost po svoje oblikovalo in zaznamovalo težko in burno vojno in povojno obdobje …

Ludvik Strle in njegov kolega iz Bosljive Loke v Brežicah leta 1952.

Še dva sodelavca. Z desnim je Ludvik leta 1951 skupaj obiskoval prometni tečaj v Begunjah.

 

V naglici narejen zapis s podatki o sliki.

 

Slovarček:

  • štraflager: kazensko taborišče

Viri:

  • Ludvik Strle, Markovec, december 2017, ustno
  • Janez Lavrenčič, Ljubljana

Kraj: Brežice
Datum: 1952
Avtor: ni znan
Zbirka: Ludvik Strle
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: