1929 Nekje – Druga poroka
Na sliki sta sorodnika Slavke Ivačič. Na svoj poročni dan. Ni vedela kje in kdaj je slika nastala. Mož je v standardni črni obleki, nevesta pa v beli. Lepa je. Ona in obleka.
Nekdaj so neveste za poročni šopek izbirale cvetje glede na njegov pomen. Vrtnice na primer simbolizirajo ljubezen. Prav tako nageljni. Poroka brez njih ni običajna slovenska. Pomeni svetlobo, veselje, praznovanje. V srednjem veku je bil bel nagelj obvezen na porokah v Holandiji in Flandriji. Nagelj je pravzaprav slovenski cvet, ki spremlja Slovenca od rojstva do smrti. Na pogrebih se od pokojnika poslovimo tako, da v grob vržemo nagelj. Tokrat rdeč. Je najbolj opevan cvet v slovenskih pesmih, skupaj s srcem pa najpogostejši okras, tudi na vezeninah.
Pa še ena zgodba, ki nima povezave s protagonistoma na fotografiji. Saj smo rekli, da ne vemo, kdo sta. En mož je imel ženo, ki je bila bolj tako … kako bi človek rekel? Za nič ni bila. No, kot bomo videli, za nekaj je bila pa v redu. Kuhat ni znala. Nekoč je kilo riža stresla v litrški lonec in dala kuhat. Čez deset minut je imela poln štedilnik loncev z rižem, kot da nameravajo delati kravice. Pospravljala ni, prala tudi ne. Je pa rada pila in po gostilnah hodila. Star slovenski pregovor pravi: »Baba pijana, p… prodana.« In tako je bilo tudi v tem primeru. Ko se ga je ulila, je šla z vsakim. Vsak moški si na tihem želi, da bi bila njegova žena doma dobra gospodinja, v družbi dama in v postelji kurba. Kot smo videli, prvih dveh lastnosti ni imela. O, tretjo pa, to pa ja. Nekoč po službi je šel mož v gostilno na dva deci. Ni še spil do konca, že se je pojavila tudi njegova žena. A ne sama. Scene ji ni naredil, kaj če, saj so vsi vedeli, kako je pri njiju doma. Zadržat se pa tudi ni mogel in ji je rekel »kurba«. Ona pa mirno nazaj: »Ja, od zadnjič si mi še dolžan.«
Tudi ta ima frizuro na prečko in enake brke kot ženin iz prispevka 1929 Nekje – Poroka. Seveda, saj sta brata.
Nevesta ima čipkasto obleko, šlajer, veliko las in šopek iz nageljnov. Le te imata pripete tudi na prsih, saj je to, kot smo že rekli, slovenska roža.Viri:
Kraj: neznan
Datum: 1929
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Pa obe nevesti imata enak brzlet, samo ena napačni roki. A je bila levičarka? 🙂
Viš, brzlet sem pa jaz spregledala. Zanjo ne vem, če je bila levičarka, jaz pa sem.
Ženina na sliki sta si tako podobna, da sta verjetna brata dvojčka. 🙂
Brata sta zagotovo, ne vem pa, če sta tudi dvojčka.
Gotovo gre za isti par. Ta fotografija je njuna poročna, druga pa je kasnejša, a ne prav dosti. Oba sta še zelo mlada. Po oblačilnem videzu gre soditi, da je čas zgodnejši, začetek 20. stoletja.
Iz drže para na fotografijah bi uspeli razbrati, da sta si bila zakonca po poroki še bližje, kot prej, da sta se imela rada in si bila naklonjena. Zato, spoštovana ga. Gantar, in brez zamere, vendar vaši komentarji k fotografijam niso vedno dostojni in na ravni kulture, kot je bila nekdaj značilna za Stare slike. Verjamem, da je to komu všeč, meni na primer ne.
Vse dobro, Barbara
Se samo sliko pogleda in nič ne bere.
Sam gledam na uporabo nedostojnega izrazja v starih slikah nekoliko drugače. Stare slike so namenjene ohranjanju spomina na osebe in dogodke iz že pogosto pozabljene preteklosti. To so objavljene fotografije in slike, prav pa je, da se ohranja spomin tudi na nekdanje izrazje, ki je že izginilo ali pa izginja, saj je jezik živa stvar. Uporaba starih besed, ki jih mnogi ne poznajo več, je zato dobrodošla, koristen je tudi slovarček na koncu besedila. Tako se pred pozabo ohranjata podoba in beseda. Stareslike so v tej vlogi neprecenljive.
Zato tudi v Starih slikah tu in tam uporabljena beseda v dovtipu, ki velja danes za nespodobnega, ne more biti neprimerna. Tudi to služi ohranjanju spomina na nekdanji čas. Naši predniki so te dovtipe izrekali, se smejali, živeli z njimi in zaradi današnjega pogleda na dostojnost ne bi bilo prav, da jih namerno potisnemo v pozabo. Taka je bila pač naša preteklost.
V zakladnico naroda ne spadajo le spodobne pesmi in romani, ampak tudi Prešernovi in še koga “paskvili”, domislice vseh vrst. Pred leti je na Univerzi v Ljubljani doktoriral novinar z disertacijo o psovkah in kletvicah.