1960 Koper – Od doma v svet

Vodna skupnost Koper je nastala leta 1956, njen namen je bilo vzdrževanje vodotokov in hudournikov ter urejanje morske obale. Takrat se je že oblikovala zahodna meja. Vedeli smo, da je Trst izgubljen. Od mednarodne komisije je Koper dobil mednarodno pomoč v obliki gradbene mehanizacije, s katero naj bi zgradili pristanišče. Dobili so tri bagre RAPIER in pet buldožerjev CHALLENGER pa še nekaj ostalega materiala, kar ne bom omenjal v moji zgodbi.

V tem času je bila velika potreba po kvalificiranem kadru, največ po mehanikih, ključavničarjih, varilcih in podobnih poklicih. Ljudi so iskali po vsej Sloveniji. Nekaj strojnikov so dobili od gradbenih podjetij Gradis in Slovenija ceste. Za začetek je nekaj le bilo. Vodja te skupine je bil Ciril Remškar iz Cerknice. Leta 1957 in 58 so prav na Notranjskem iskali mlade fante, ki so bili že izučeni kovinarji. Eden prvih je bil France Hrvatin iz Dolenje vasi, ki je »snubil« večinoma Notranjce. Tako je v tem času prišlo na Vodno skupnost več mladih Notranjcev. Naj jih naštejem: iz Begunj Tone Kranjec – Kopitov, Ludvik Meden in Viktor Žnidaršič – Susmanov, iz Selščka Matevž Oblak – Jurmanov in Peter Stergulc. Iz Cerknice so bili: Slavko Hren, Janez Škrlj, Jože Simčič in Tone Korošec, z Jezera Franc Kebe. Iz Dolenje vasi poleg Hrvatina še Alojz Ule in Tone Braniselj. Iz Žirovnice je bil Franc Zigmund, iz Martinjaka Ivan Uršič, z Rakeka pa Jernej Lukek. Opravičujem se, če sem koga pozabil. Vsi so bili izučeni kovinarji in večina so postali tudi strojniki TGM. Žal so nekateri že pokojni.

Ta mehanizacija pa ni bila najbolj primerna za gradnjo pristanišča. Omenil bi, da je največ časa delal bager Rapier, ki je bil postavljen na barko, s katere je poglabljal morsko dno. Pravi podvig je bil spraviti tako težak stroj na plovilo. To zahtevno delo je vodil France Hrvatin, za kar je bil tudi pohvaljen. Nekaj malega so opravili tudi z buldožerji.

Za tiste čase je bilo težko dobiti delo s takimi stroji v Sloveniji, omenil bom samo nekaj delovišč. Leta 1958 se je gradila cesta za Koper. Eno težjih del je bil izkop useka nad Črnim Kalom. V hudi zimi se je zlomila polosovina. Tudi na dolenjski avtocesti so bili ti stroji na odseku pri Trebnjem.

Takrat se je gradila tudi cesta proti Štajerski od Vira preko Lukovice, Krašnje in Blagovice do pod Trojan. Rekli smo, da je to avtocesta, prav tako tudi dolenjska avtocesta. Prave avtoceste pa nikoli še videli nismo. Te ceste so še danes nekoliko obnovljene. Omenjeni cesti sta bili boljši kot pa avtocesta Zagreb–Beograd, ki je imela naziv Autoput bratstva i jedinstva. Takrat so delali tudi v Celju in okolici, regulacijo reke Savinje in za Cinkarno.

V letu 1958 se je odprlo veliko gradbišče na kanalu DONAVA-TISA-DONAVA, kjer so potrebovali veliko težke gradbene mehanizacije. Ekipa TGM Vodne skupnosti Koper je bila nastanjena v vasi Kucura pri Vrbasu v Vojvodini. Bili so zelo spoštovani kot dobri in zanesljivi strojniki. Le možje Srbi so se nekoliko bali za svoje žene in dekleta. Zaradi tega so po vsej vasi obesili opozorila: Kucurani čuvajte svoje žene od mašinista Slovenaca.

Ne vem ali je bila to samo šala, jaz sem bil takrat še pri vojakih.

Pozneje v 70-ih letih so se odprla velika dela v okolici Ptuja, zopet regulacije reke Pesnice. Spali smo v prikolici, v kateri je bilo osem postelj. Hranili smo se v gostilni v Pacinjah, pri Duškotu.

Nato smo se preselili v okolico Murske Sobote. Največ smo delali blizu Rakičana, kjer smo tudi stanovali in se hranili. Čudno se mi je zdelo, ker je gospodar vsak dan zjutraj lepo oblečen nekam odšel in se kmalu vrnil. Preoblekel se je, zapregel konja in šel na njivo. Z njim so šli tudi otroci in žena. Kmalu smo ugotovili, da je to vaški župnik. Zelo dobro smo se razumeli. Njegova žena pa nam je odlično kuhala.

Ko sem prišel od vojakov, sem se naslednji dan že zaposlil na Vodni skupnosti Koper kot terenski mehanik. Kje naj v Kopru dobim stanovanje? Dobil sem eno kletno sobo, ki je bila bolj klet kot soba.

Prvi dan sva s Francetom Hrvatinom z motorjem obiskovala najbližja gradbišča v okolici Kopra in Ilirske Bistrice, da sem se seznanil z gradbišči in strojniki. Naslednji dan pa sva se peljala v Tolmin, kjer je en bager nakladal gramoz iz Soče na kamione.

Motor je bil znamke Puch Tomos 250 ccm. Imel je dvotaktni motor z dvema valjema (cilindroma). Dvotaktni motorji uporabljajo 2-4 % bencinsko mešanico (olje in bencin). Motor je imel dva rezervoarja, enega za bencin in drugega za olje, kar je redkost za dvotaktne motorje. Dosegel je največ 130 km na uro. Prav malo je bilo priložnosti za take hitrosti, glede na ceste.

Vozil ga nisem kaj dosti, ker smo kmalu dobili služben avto kampanjolo (Fiat Campagnola). Izpit sem dobil na podlagi vojaškega vozniškega dovoljenja. Pogoj pa je bil, da si moral v določenem času napraviti kvalifikacijo za voznika motornih vozil, kar sem tudi opravil. Meni ni bilo težko, saj sem bil izučen za strojnega ključavničarja, zato so mi nekateri izpiti odpadli.

Za tiste čase je bil motor kar visokega ranga. Celo policaji v Srbiji so ga občudovali, saj so mislili, da sva prišla iz tujine, ker so KP brali kot KR (P je v cirilici R).

Na zadnji strani je samo letnica nastanka fotografije.

Moj predhodnik Hrvatin Franc je kmalu šel študirat v Ljubljano. Zaposlil se je tudi v Srednji tehnični šoli, kjer je bil učitelj praktičnega pouka (strugarstvo in rezkarstvo). Jaz sem preskrboval vse, kar je bilo potrebno za vzdrževanje mehani­zacije na gradbiščih. Delo sem opravljal z veseljem.

Prispevek je napisal Viktor Žnidaršič.

Slovarček:

• TGM: težka gradbena mehanizacija

Kraj: Koper
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Viktor Žnidaršič
Skenirano: 20. 10. 2019
Oblika: fotografija