Preskoči na vsebino

1965 Cleveland – Stric Janez iz Amerike

15. 07. 2020

Od Mramorjevih z Gornjega Jezera so v začetku 20. stoletja v Ameriko odšli štirje bratje – Janez, France, Matevž in Jakob, a za stalno se je vrnil domov le Jakob, ki je prevzel posest. Janez in France sta si ustvarila družini in nekaj premoženja, Matevžu ni šlo tako dobro in brata sta mu po svojih močeh pomagala. Stric Janez Mulec s te slike je imel hčeri Mildred in Ester, ki sta se obe izšolali, bili zaposleni in si ustvarili družini …

Ta slika je prispela v pismu iz Amerike nekoč sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in ob obisku na Gornjem Jezeru, v rojstni hiši moža s slike, smo si jo z zanimanjem podajali okoli mize. Bila je imenitna: ne le da je na njej sorodnik iz Amerike, brat mojega starega očeta – že sama slika je bila drugačna, kot smo jih bili vajeni: v barvah in na bleščečem papirju. Na njej je mož v nedeljski opravi in s kravato, pripeto z najbrž zlato ali vsaj pozlačeno kravatno iglo, sedeč v fotelju, kot jih tukaj v podeželskih hišah še dolgo ni bilo. Na kolenih ima časopis, obut pa je – kdo ve, zakaj tako predvidevam – v copate. V srajčnem žepu ima najbrž očala in pisalo. Ugibam, ali je v žepku tisti dozdevni beli kemični svinčnik – ” na suho tinto” smo jim rekli in bili so še velika redkost – enak onemu, ki ga je poslal teti v enem od paketov in na njem piše John Mullec, Restaurant … itd. – reklamni svinčnik pač, ki pa jih tukaj tudi skoraj še nismo poznali in ta iz Amerike se nam je zdel kot svetinja. Ne samo ker je prišel tako daleč, ampak tudi ali predvsem zato, ker je dokazoval, da je stric Janez dovolj uspešen tam čez lužo in si ga lahko privošči. Ne dvomim, da je vse življenje čisto po notranjsko garal, karkoli je že počel, a ker nikoli ni pretrgal stikov z rojstnim krajem, je njegovo uspešno prebijanje skozi življenje tam čez tudi nam nekako dvigovalo samozavest in dajalo dober občutek, še zlasti ker je v hudih časih od tam kdaj pa kdaj prišel paket in v pismih kakšen tolažilen dolar.

Stric Janez je tu videti nekako spokojen, a vitalen; kot nečaki in nečakinje v domačem kraju pa je tudi on po materi z Otoka bolj svetlolas – no, tu že osivel – ter visok in močan. Zdi se mi, da je bilo ob tej sliki rečeno, da je stric Janez na njej star okroglo sedemdeset let. Ali je bil upokojen, ne vem, a gotovo smo mislili, da je, kajti to je bila vendar Amerika, dežela blagostanja in še ne videnih ugodnosti … Skoraj kot “Indija Koromandija, kjer bonboni visijo raz veje …” No, tudi nam je šlo tiste čase vsak dan bolje in leta suhih krav so počasi tonila v pozabo, delovna doba za upokojitev pa je bila pri nas tedaj ob številnih ugodnostih prav kratka … in seveda penzije tudi …. Ob stricu Janezu je na sliki komoda ali omarica, na njej pa stoječa uokvirjena barvna fotografija družine njegove hčere – tudi to je bilo za nas drugače, amerikansko.

Ko smo takrat hodili – najprej s kolesi, pozneje z avtobusom – na obisk na očetov dom k Mramorjevim na Gornje Jezero, je teta Štefka med prvimi novicami vedno povedala, ali je prišlo kakšno pismo od sorodnikov iz Amerike in nas podrobno seznanila z njegovo vsebino: ali so vsi zdravi, kdo se je poročil ali ločil (kajti tudi to se jim je zgodilo), kdo dobil naraščaj, kdo se bo upokojil, kdo je – bognedaj – umrl, kdo se je preselil, kdo zamenjal službo – z vsem smo bili na tekočem, tudi o vaščanih in znancih onkraj luže. Ko pa je po vojni enkrat na leto prišel paket z rabljeno obleko, kilogramom sladkorja in vrečko surove kave, ga je skrbna teta razdelila med družine vseh bratov in sester, čeprav sta bili s staro mamo sami tistih dobrin najbolj potrebni. Največ pisem, ki jih je teta varno shranila v star lesen kovček, je prišlo prav od družine strica Janeza, ki je na tej sliki. Sam ni pisal, pač pa njegova žena in pozneje hči Mildred, ki je še znala malo slovensko, pet vnukov strica Janeza pa stikov s starimi kraji svojega deda nima več …

Zapisala je nečakinja Štefanija Mulec, najstarejša hči njegovega brata Jakoba.

 

Kraj: Cleveland, Ohio, USA
Datum: okoli 1965
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 15. 07. 2020 12:12

    Ha, saj res: na suho tinto. Tako smo rekli kemičnim svinčnikom. Kako se jim reče danes, pa že ne vem več.

    Liked by 1 person

  2. 15. 07. 2020 12:35

    Kuli!… Prvič sem izraz slišala na Štajerskem leta 1965 in zdel se mi je zelo eksotičen. Pa kemik tudi rečemo včasih. Ne vem pa, kaj o tem mislijo ta krščeni kemiki.

    Všeč mi je

Dodajte komentar