Skip to content

1931 Cleveland – Sestrični iz Amerike

29. 11. 2019

To sta hčeri Mramorjevega strica Janeza Mulca, Esther in Mildred, sestrični Frankieja in Alice Mullec, mojega očeta ter njegovih sester in bratov. Slika nosi datum 12. aprila 1931, nastala pa je v Clevelandu. Dekleti sta mladi in lepi, oblečeni praznično in po modi, v kostimih z enako jopico, v belih čeveljcih, s klobučkom, torbico in rokavičkami … Je bila Velika noč ali navadna nedelja? Sta namenjeni k maši ali sta se ravnokar vrnili?

Tudi njune sestrične na Gornjem Jezeru niso bile kar tako, ampak Amerika je pa le Amerika – v tistem času se je je še držal sloves, da je tam vse mogoče, da je dovolj kruha, dela in blagostanja za vse, možnosti nešteto; vsaj od daleč se je zdelo tako. Njun oče je, podobno kot stric France imel nek lokal, zdi se mi da restavracijo, saj je tako poleg njegovega imena pisalo na rdeče-belem reklamnem pisalu, ki je priromalo na Gornje Jezero nekoč pred vojno.

Njuna starša in pozneje tudi Mildred, ena od deklet na sliki, so na očetov dom k najstarejši nečakinji še precej dolgo po vojni pošiljali kak paket obleke in živil, ki jih je potem teta Štefka – sama invalidna posestnica brez dohodka – nesebično porazdelila čisto vsem bratom in sestram. Za nas otroke je bil to Miklavž in Božič obenem, ne zato, ker bi bili paketi tako bogati, ampak ker so prišli tako od daleč, predvsem pa ker so bili vez s sorodniki, ki jim ni bilo vseeno za nas. Meni so bile posebno všeč ženske obleke, ki so jih potem mame in tete prilagodile svojim ali našim postavam ali pa povsem predelale. Nekje konec petdesetih let je tako čez morje prišlo velikansko krilo krojeno “na marelo”, potiskano s cvetovi potonik ali vrtnic v naravni ali celo malo povečani velikosti in na živo zeleni podlagi – zijalasto skratka. Iz njega je mama potem ukrojila dve dekliški krili enake marelaste oblike, ki pa sta bili nama s sestrično prav le eno poletje, ker sva prehitro rasli. Jaz sem imela spodaj še poškrobljeno untarco, kakršne so bile ravno tedaj spet v modi in sem bila v tistem krilu vsa našopirjena in važna kot puran … Te ameriške obleke so imele včasih tudi čudovite gumbe – pozlačene, preoblečene v blago ali usnje, biserne in steklene, čisto majčkene ali ogromne in nenavadnih oblik. Nekatere smo ponovno uporabili, še vedno pa jih imam nekje nekaj shranjenih – škoda bi jih bilo zavreči, ko so vendar tako lep spomin …
Ne vem, katera je katera, nikoli se nismo videle v živo in tudi njun oče nikoli več ni prišel domov na Gornje Jezero. S tisto, ki ji je bilo ime Mildred, sem po smrti tete Štefke nadaljevala dopisovanje – jaz v polomljeni angleščini, ona z nekaj slovenskimi stavki. Dokler je mogla delati, je sprejemala paciente pri nekem zobozdravniku, kamor so prihajali pretežno Slovenci, zato se je zelo trudila s slovenščino. Po poklicu je bila rentgenski tehnik, kaj je bila njena sestra, pa sem pozabila. Mildred je bila poročena z Johnom Žnidaršičem, ki je bil po poklicu tesar in je delal do poznih let, imela pa sta sina in hčer, medtem ko je imela Ester tri otroke in je na starost odšla živet na Florido …

Sčasoma je še to moje skromno dopisovanje z Mildred postajalo vse bolj redko in se končalo le še z božičnimi voščilnicami, a so čez leta tudi te usahnile. Mildred se že pred leti ni več odzivala na moja revna pisma in njena hči tudi ne. Mogoče so se preselili, kajti ko so moji bližnji potovali v Kanado, so “skočili” pogledat še v Cleveland na naslov, od koder so prihajala pisma in pred njimi tudi paketi. A so naleteli le na podirajoče se hiše, v katerih so bivali ne preveč prijazni in prestrašeni stanovalci … Ostal je samo kupček avionskih pisem in voščilnic za spomin na čas, ko je bil svet še okrogel.

Njuno sliko je bratranec Jakob leta 1939 vzel s seboj k vojakom v Beograd, nemara zato, da bi mu tudi ta pomagala preganjati domotožje in dolgčas in mogoče tudi, da bi se s svojima čednima sestričnama pobahal pred vojaškimi kolegi. Ne bi mu bilo ravno podobno, a kdo ve, včasih je bil za hece … V viharnih vojnih časih je slika z njim potovala iz središča Balkana v nemško taborišče Stalag IIIC skoraj na obali poljske reke Odre in po štirih letih končno spet v domači kraj, kjer je potem čakala skrbno shranjena dolga desetletja, da se spet pokaže človeškim očem. Le svojo zgodbo je medtem skoraj že pozabila.

Slovarček:

  • untarca: spodnje krilo

Kraj: Cleveland
Datum: 12. 4. 1931
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    29. 11. 2019 12:04

    Milena, tokrat si prekosila samo sebe. Vsaj zame.

    Liked by 1 person

  2. 3. 12. 2019 07:58

    Velika hvala, res je zelo pomagalo in še bo!! Najprej sem se pošteno razjokala, ne morem pomagati. Mildred je bila tako zelo podobna teti Micki…

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: