Skip to content

2005 Gerovo – Sveta Gora nad Gerovim (1)

12. 10. 2020
tags:

Prvič sem bila na Sveti Gori 8. 9. 2017 na malo mašo. Praznuje se tri dni v petek, soboto in nedeljo, ki so bližje prazniku. Takrat je tu največje praznovanje in največ romarjev, čeprav se romanje k Materi božji Svetogorski začne za veliko noč, konča pa se na dan mrtvih. Vse, kar sem v življenju slišala o Sveti Gori, je bilo skrivnostno, zavito v tančico, ki ni bilo vsakemu vpogled. Zato je bila želja, da vse to sama vidim in doživim še toliko večja. Splačalo se je. Že sam pogled na cerkev in okolico, kot jo vidite na sliki, me je očaral. Pot je speljana skozi gosti gozd in se nikamor ne vidi, na vrhu pa je kot na velikem platoju veličastna cerkev z mogočnim stopniščem, velik prostor za sejem in prostorno parkirišče. Napis, ki ga vidite spodaj na sliki, je v notranjosti cerkve pred glavnim oltarjem.

Na samem vrhu hriba Svete Gore, sredi gozda, blizu državne meje s Slovenijo pri Gerovem se nahaja svetišče Matere božje Svetogorske. Od glavne ceste v Smrečju pelje do cerkve enosmerna asfaltirana cesta, prav tako po drugi strani hriba pelje enosmerna cesta nazaj do glavne ceste. Do cerkve se lahko pride tudi peš iz smeri Plešci, Zamosta, Malega Loga in Tršča.

Cerkev, zgrajena v obliki latinskega križa z masivnim zvonikom na pročelju, posvečena Materi božji Karmelski, ki se jo spominjajo 18. julija. Vhod vanjo je pod zvonikom, ki je naslonjen na cerkveno pročelje. Skozi zgodovino je bila cerkev večkrat preurejena in dozidana, z gotovostjo pa se lahko potrdi (ker je zapisano), da je italijanski mojster Mark Antonini bogato poslikal celo svetišče v začetku 20. stoletja. Kočno tlorisno obliko latinskega križa pa je cerkev dobila z gradnjo stranskih kapel, ki so nastale v prvi polovici 19. stoletja, ko se je kot donator izkazal čabranski plemič Parović.

Med mnogimi legendami o čudežih Matere božje Svetogorske izstopa ta, zapisana 1857 leta. V davnih časih je bil na mestu, kjer je danes krasna svetogorska cerkev, pribit na jelko kip v naprej določene Matere božje, pred katerim so pobožni pastirji, ko so se njihove ovce pasle, molili. Nekoč so prišle pred ta kip ovčice, kot bi razumele in poznale NJO, ki jo častijo najbolj vzvišeni angelski duhovi, pokleknile, priklonile glave in se začele klanjati. Začudeni pastirji so ovce odganjali s šibami – a vse zaman; kot bi olesenele, se niso premaknile z mesta. Pastirji so od strahu pustili ovce na Gori in odšli domov h gerovskemu župniku, ter mu povedali, kaj se je zgodilo. Župnik je šel s pastirji in s skupinico ljudi na Sveto Goro, kjer so našli krotke ovčice pred kipom. Župnik je menil, da bi moral ta čudodelni kip imeti pristojno mesto in ga je odstranil z jelke ter odnesel v gerovsko cerkev. Ko je župnik naslednji dan prišel v cerkev, kipa ni bilo več, ampak je bil na neznan način zopet prenesen na prvotno mesto. Trikrat je župnik odnesel kip v Gerovo in trikrat se je le-ta čudežno vrnil. Končno so župnik in prebivalci spoznali željo Matere božje, da ne Gerovo, ampak si je za mesto bivanja izbrala zaraščen vrh hriba. Tam so začeli zidati cerkvico, dokler ni dobila današnje oblike. Tako se pripoveduje med ljudmi o nastanku cerkve in svetosti omenjenega mesta.

Pravijo, da je cerkev nastala ob koncu srednjega in začetku novega veka. Prvotna cerkev je bila skromna lesena zgradba znana predvsem prebivalcem iz okolice Gerovega. Na zemljevidu Ivana Klobučarića, ki je nastal ob koncu 16. in začetku 17. stol., je poleg Gerova na vrhu Svete Gore označena skica stavbe. Ker nastanka cerkve v preteklosti niso raziskovali niti niso pregledali zidovja pod uničenim ometom, ni znano, kdaj je bila zgrajena taka, kot je. Domnevajo, da je gradnja potekala v 17. in 18. stol. Prve zanesljive novice o obstoju cerkve Matere božje Karmelske poleg Gerova, je odpust, ki sta ga papeža Benedikt XIV. in Klement XII. dajala romarjem v letih okrog polovice 18. stoletja.

Baročni gradbenik – arhitekt si je cerkev zamislil in izvedel kot markantno točko, ki je iz višine dominirala nad krajem. Lahko si predstavljamo, kakšen vtis je naredila na romarje, ki so jo po mukotrpnem vzponu zagledali na kultiviranem platoju sredi gostega gozda. Široko stopnišče, ki vodi do cerkve, je pokrito z velikimi kamnitimi ploščami in obdano z masivnim zidom in nizom kapelic Križevega pota, ki prav tako predstavlja del izvirno tipično baročnega, izrazito scenografskega koncepta, izračunanega za procesijsko obliko pobožnosti. Tudi za kapelice je bil glavni gradbeni material kamen, pokrite pa so s šindro.

Cerkev Matere božje Svetogorske s širokim stopniščem in obnovljenimi kapelicami Križevega pota dominira nad okolico Gerova in dolino Kolpe 975 m nad morjem. Pred nedavnim je bila vsa okolica cerkve poraščena z gozdnim drevjem, ki je zastiralo pogled na okoliške kraje in na dolino reke Kolpe. Okrog leta 2000 (točno ne vem) so drevje posekali, obnovili in sanirali cerkev, kapelice, stopnišče – skratka vse, kar spada zraven. Danes je na Sveti Gori tako, kot kaže slika, z razglednega stolpa pa se lepo vidi dolina Kolpe s številnimi vasicami na eni in drugi strani meje.
To razpelo je pred stopniščem, ki vodi v cerkev in tu se verniki najprej ustavijo. Prižgejo svečko svojim pokojnim svojcem ali prijateljem, mnogi pa se ustavijo in molijo, da bi se jim uresničila skrita želja, za zdravje, …
Mati božja Svetogorska je bila po pripovedovanju naših prednikov zaščitnica mornarjev, saj je največje število romarjev prišlo iz priobalnih škofij. Freska prikazuje klic mornarjev na pomoč Materi božji Svetogorski, ki je v notranjosti istoimenske cerkve in je delo Marka Antoninija (1849. – 1937.).
Vir.

Slovarček:

  • odpust: odpuščanje
  • šindra: lesena kritina
  • plato: planota: pred njmi se je razprostiral travnat plato; s platoja so se spustili v dolino

Viri:

  • M. Kovač: Stare slave djedovina. Hanau, 1993.
  • S. Malnar: Povijest čabranskog kraja.

Kraj: Gerovo
Datum: 14. 8. 2007 Avtor fotografij: Stanislav Cimprič
Zbirka: Marija Cimprič
Skenirano: 22. 9. 2020
Oblika: tiskovina in 2 fotografiji

One Comment leave one →
  1. 12. 10. 2020 08:04

    Ne morem si kaj, da ne bi tu posredovala povzetka izredno zanimive razprave mr. sc. Marka Smoleta Sveti trikotnik doline zgornje Kolpe in Čabranke o predkrščanski in krščanski sakralizaciji prostora:

    Dolina zgornje Kolpe in Čabranke, ki sta jo zavzemali srednjeveški župi Osilnica in delno
    Gerovo, je marsikdaj v zgodovini veljala za odmaknjeno območje. Po določitvi mesta
    domnevne poselitve prvih slovanskih naseljencev – poljedelcev in živinorejcev v okolici
    Čačiča smo iz njihove perspektive poskusili, po teoriji o slovanski sakralizaciji prostora,
    določiti glavne točke tričlene mitološke strukture. Pri tem smo na podlagi dejavnega
    krščanskega svetišča Matere Božje na Sveti Gori in toponimov vrhov, dominantnih hribov ter
    drugih topografskih dominant, določili pravilni sveti trikotnik z idealnimi razmerji, tako s
    sončnim kotom kot z razmerjem stranic. Postavlja se vprašanje, ali je glede na majhno
    skupnost, ki bi lahko živela tu, določitvi točke Peruna na Kraljevem vrhu, kjer se v daljavi
    kaže mnogo bolj idealni in za lokalno skupnost težje dostopni Snežnik, botroval slovenski
    Kresnik, kot sin Peruna – njegov namestnik in prvi kralj?
    Prikazali smo tudi hipotetičen postopek zavzemanja nekoč svetega slovanskega prostora v
    krščanskih časih, najprej z vtiskovanjem nasproti poganski tričlenosti poudarjene
    bivalentnosti krščanske ideje (dobro-slabo), kar se je lahko dogodilo najkasneje ob poselitvi
    katoliških kočevskih Nemcev v 14. ali 15. stoletju. Verjetno šele v naslednji fazi je prakso
    zavzemanja prostora nadaljevalo popolno pokrižanje prostora s cerkvama v Razlogah in
    Žurgah, v dveh novih ekonomskih razvojnih smereh doline 16. ali 17. stoletja. Pri tem se je
    še vedno ohranil pomen sončevega kota, zaščitnih svaric – šestlistnatih sončnih znamenj na
    cerkvah, in sotočja reke Čabranke (prej Osiunice) in Kolpe, simbolne meje med dobrim in
    zlim. Vse to bi lahko, poleg obredja Novih štiftarjev in ostalega, govorilo o trmastem
    vztrajanju poganskega izročila in obredja še v tem obdobju, a tudi kasneje.
    Posebno mesto pri razumevanju vloge Svete Gore v širšem okolju ima razmišljanje o možni
    prvotni mitološki vlogi ljudskega junaka Petra Klepca – lokalno Pitra Kljepca, šele kasneje
    povezanega z domnevnim zgodovinskim likom iz časov turških vpadov. Tu se kaže razlika v
    poudarkih dveh skupin zgodb o tem, kako je dobil svojo nadnaravno moč: prva govori o
    pomoči pri borbi dveh volov – Kresnikov, druga o srečanju z vilo v zelenem gaju. Gre
    mogoče za identifikacijski zgodbi dveh različnih slovanskih skupin, ki sta se že pred
    priselitvijo kočevskih Nemcev v 14. stoletju srečevali na istem mestu svetišča ženske boginje
    še iz rimskih ali še starejših časov? To isto svetišče sta kasneje stoletja delili s kočevskimi
    Nemci, prišleki iz različnih delov Kranjske in Goriške ter Primorci iz Kvarnerskega zaliva.

    Ključne besede: dolina zgornje Kolpe in Čabranke, sveti trikotnik, slovanska mitologija,
    Sveta Gora, Črna Marija, Peter Klepec – Pitr Kljepc, Osilnica, Gerovo, Čačič

    mr.sc. Marko Smole
    Etnološka zbirka Palčava šiša, Plešce
    smole.marko@gmail.com

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: