Skip to content

1967 Novigrad – Letovanje

22. 10. 2020

Podjetje Brest je nekoč organiziralo letne dopuste na morju. Običajno je bilo to na Hrvaškem, tja pa je šel kar cel avtobus ljudi. Po desetih dneh je pripeljal naslednjo pošiljko, odslužene dopustnike pa je odpeljal domov, vse prepolne počitniških vtisov. To je bilo treba dokumentirati, brez tisoče današnjih pikslov, da bi se čez leta spomnil tistih časov, a ko po petdesetih letih dobiš sliko pred oči, ne veš o njej popolnoma nič. Nekega deževnega dne smo se po nevihti postavili pred fotografa, ki nas je ujel v svojo škatlico, v kateri je nastala ta fotografija in ta se je danes naselila v škatlo pred vami.

Danes v poletni vročini ne sedemo v avto, če nima klime in bentimo nad ovinkasto in luknjasto cesto ter se jezimo nad kolonami proti morju, takrat pa se je vse to prenašalo z dobro voljo. Vse potrebščine smo spakirali in jih zložili v bunker pod avtobus, tudi moped, ki ga je s seboj vzel nekoč eden od počitnikarjev, se posedli in se odpeljali užitkom naproti. Za nas so najeli počitniški dom in tam smo živeli deset brezskrbnih dni. Vsaj jaz, ki sem bil mulc, starši pa tudi, saj ženskam ni bilo treba kuhati. Ne vem zakaj, a na nekatere je prihod na morje popolnoma predrugačil. Kljub temu da so bili kleni Slovenci, so za tri dni postali Čehi. Vsi rdeči, vsi opečeni. Kožo, ki je bila eno leto dostopna samo do komolcev, so pokazali soncu in to je izkoristilo dan odprtih vrat. V senčki so se nato oglašali vzdihi ugodja, pa ne zaradi dopusta, pač pa če so našli žrtev, ki jih je mazala s kremo. Mi pa smo ta čas plavali, noreli in se igrali.

V tistih letih je bila Cerknica močno zastopana s kmeti in njihovi otroci niso hodili na morje. Sam pri sebi sem bil važen kot marela, ko sem izvedel, da gremo tja, in to prvič pri mojih petih letih. To je bil še dolgo zatem rekord med sosedi. Seveda, ko sem prišel domov, so se norčevali iz mojega morskega navdušenja, saj sem hodil po našem koncu kot pav čokoladne barve, ter na njej iskali napake. Zbadali so me, da bi počil kot balon. To jim ni uspelo, a kot vsi vemo, balon čez čas začne puščati in ni več zanimiv.

Kot že omenjen petletni mulček sem bil pri tetah na morju zelo zanimiv. Mali priliznjenec z lasmi, ki so se na soncu povsem pobelili in so bili odličen kontrast moji rjavi koži. Saj so sedaj tudi kontrast, le da so sivi, pa še čedalje manj jih je. Mami ni bilo treba nič prositi za varstvo, so me tete kar same posadila na blazino in me vozile po morju, ob obali sem in tja. Ampak, saj veste, kaj pravijo o dveh kuharicah? Tukaj so bile tri na kupu. Prišel je val in mene ni bilo več na blazini. Ko sem se zvalil v vodo, sem pogledal okoli sebe, pa nisem videl drugega kot nekaj nog. Zagotovo vem, da na njih ni bilo nič celulita, ker takrat še ni obstajal. Takrat ga nisi nikjer videl. Pojavil se je šele kasneje, ko so začele ženske nositi kratka krila in kratke hlače. Pri mamah v dolgih krilih ali v firtohih se tega ni nikoli videlo, torej ni obstajal. Ko sem pogledal malo višje, sem zagledal nekaj ogromnih kosov blaga, kar sem razpoznal kot kopalke. Veste, včasih so ženske, ko so bile kopalke suhe, le te snele s štrika in se jih oblekle, danes pa kopalke pustijo viseti in se oblečejo v špago. Tudi to ni bilo zanimivo, zato sem pogledal navzgor in tega pogleda se resnično spomnim. Nad seboj sem videl blazino in moje mehurčke, ki so se dvigali na gladino. Kar naenkrat pa neko roko, ki me je zagrabila za lase in me potegnila na površje in na blazino. Seveda sem tulil. Nič kriv, saj nisem padel za nalašč, pa so me vseeno zlasali.

Zadnja vrsta:

  • neznana,
  • neznan,
  • Cvetka Brence,
  • Marija Simičak, v ruti,
  • Milka Brence,
  • Cvetka Brence,
  • Magda Lipovec,
  • Albina Peterlin.
  • Od vseh otrok je poznan samo desni stoječi fant s pestjo pod brado – Jože Brence.

Zadnja vrsta:

  • Zofija Sever,
  • Igor Štemberger, ki ga v naročju drži mama Francka,
  • Vera Mele,
  • Kebe Romana z mamo Angelo,
  • Tonkova Ančka,
  • Jože Jadrič.

Otroci:

  • Bernarda Sever,
  • Sonja Simičak,
  • Andrej Mele,
  • Jolanda Mele,
  • neznana.

Slovarček:

  • marela: dežnik
  • firtoh: predpasnik

Viri:

  • Magda Lipovec
  • Zofija Sever

Kraj: Novigrad
Datum: 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Brence
Skenirano: 8. 2. 2020
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. 22. 10. 2020 07:18

    To so bili časi!! … Ko smo bili skupaj sami znanci, ko so nam kuhale domače kuharice, ko so kopalke še skrivale, kar je treba skriti ( ne pa današnje “vrvičkunaprdičku”)

    Liked by 2 people

  2. Anonimnež permalink
    22. 10. 2020 14:42

    Lepi časi,vendar mislim,da je posneto kakšno leto prej.

    Všeč mi je

  3. jozebrence permalink
    23. 10. 2020 08:14

    Morda je posneta prej, ampak g. Zofija je kot iz topa izstrelila kraj in letnico, zato ji verjamem.

    Časi so bili pa res lepi.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: