1969 Slivice – Voz za prevoz sena

Marija Perko ob vozu, pripravljenem za prevoz sena. Spodaj so bile na vsaki strani rahlo dvignjene lojtre. Na vsakem koncu sta bili z verižicami pripeti še dve pokončni lojtri. Na koncu sta bila dva preklca (klinca) bolj skupaj, vmes pa zataknjena dila malo daljša kot je bil voz, ki je imela na vsakem koncu kratko lajšto, da se ni mogla izmuzniti iz lojtre. Dila se je dvigala hkrati z višanjem sena na vozu. Seno je moralo biti močno zatlačeno za dilo, tako da je imel popolnoma naložen voz obliko pivskega trebuha, povezanega z dilo. Ko je bilo pobiranje sena zaključeno je bilo treba voz očesati, da se ni seno zgubljalo po poti.

Vse ta dodatna oprema je bila čez zimo lepo spravljena v kozolcu. Vus za prevoz sena pa smo naštimali v začetku junija, takrat se je začelo s košnjo kasneje kot dandanes. Rebernino, na gričih se je kosilo le enkrat v juliju, ostalo pa dvakrat: seno in otavo. Le malokje je bila še tretja košnja, vnuka, nekak priboljšek, še prašičem se je vrglo kak šop. Pokosilo se je vse bregove, ki so danes zaraščeni z borovci, smrekami in grmovjem, da bi prišparali kaj sena smo poleti pasli ob cestah in manjših lazih v gozdnem revirju Škocjan in Planina, jeseni, po zadnji košnji, pa na vaških travnikih. Sploh pa so bile v ravnini v glavnem njive, le vsakih par let smo njivo zaledinili, da se je odpočila, potem pa jo spet preorali. Na njivah smo imeli krompir, pšenico, pod njo je bilo posejano korenje, ali pa smo njivo zorali in posadili peso, včasih smo sejali tudi proso, po krompirju smo sejali repo, v zelniku smo imeli zelje, v gredi pa solato. Vse smo imeli doma. Le dve tri hiše v vasi niso imele vsaj krave, če ne več, nekaj volov je bilo v vasi, konj pa ni bilo, dokler ni Mrkušev Dane začel vlačiti les za gozdno gospodarstvo. Vsaka hiša je imela prašička ali dva, da so bile pozimi koline.

Kar nas je bilo v službah, smo se morali poleti, sploh če se je pripravljalo k dežju, hitro vrniti z dela, doma so te že nestrpno čakali in ti očitali, kje si se toliko časa obiral, pa brž zapreč vus, pa po senu. Za južnat takrat ni blu cajta. Za pobiranje sena smo morali biti najmanj štirje, če smo bili trije, je šlo bolj na knap. Najprej smo v zagrabku po sredini na grobo zgrabili seno na eno in drugo stran, da ni šel voz po senu in da se je lepo in enakomerno nakladalo voz iz obeh strani. V poletni vročini, ko so živino napadale muhe in brenclji, čeprav smo jo namazali s salom, je moral biti eden stalno pri živini, da je odganjal nadležni mrčes in prepeljeval voz, eden je nakladal seno na voz, to sem bil navadno jaz, ker se je oče takih del izogibal, eden pa tlačil na vozu, mama pa je običajno zadaj grabila. Delo pri pobiranju sena je bilo olajšano, ko so vole in konje zamenjali traktorji, vozove pa nakladalna prikolice, namesto štirih ljudi je bil dovolj le eden. To so bile znane nakladalke mengele, ki so jih skonstruirali v družinskem podjetju “angela smrti” Josefa Mengeleja iz koncentracijaksega taborišča Auschwitz, ki se je s pobegom v Južno Ameriko rešil zasluženi kazni. Po licenci so jih izdelovali povsod po svetu, tudi pri nas v Šempetru v Savinjski Dolini. Danes so tudi že nakladalke redke, le malokdo še suši seno, večino krme konča v balah.

Slovarček:

• lojtra: lojtrnica, lestvi podobna zagrada na vozu
• preklc: klin, zatič, krajši in tanjši količek
• dila: deska
• lajšta: letev
• vus: voz
• naštimati: pripraviti
• na knap: na tesno

Kraj: Slivice
Datum: 1969
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotografija