1968 Gorenje Otave – Nedeljsko popoldne

V lepem in prazničnem nedeljskem popoldnevu, konec šestdesetih, se je na Kovačevem vrtu fotografirala peščica mladih, ki je tistega leta še bivala v Gorenjih Otavah.

• Zgoraj čepijo od leve proti desni; Andrej Meden-Kovačev, Jože Zalar- Betačev in Iva Meden tudi Kovačeva.
• V spodnji vrsti v objemu dveh Danic Zalar. Leva nekoliko starejša je Markočeva, desna pa Betačeva. Sedi Koščakov Frenko, skrajno desno pa sedi Fani Anzeljc.

Koščakov Frenko, najmlajši Koščakov fant, je bil med vaščani, še bolj pa med dekleti zelo priljubljen. Imel je blago, čutečo dušo in bil vedno nasmejan in pozitiven fant. Prvi je v vas prinesel gramofon in Slakove plošče. Okno domače hiše sredi vasi je odprl na stežaj, da se je po vasi vsako nedeljsko dopoldne razlegala znana Slakova: Kadar pa mim hišce grem … Danes, od vseh nas takrat mladih, bilo nas je okoli 25, v vasi živi le še Fani Anzeljc, poročena Doles.

Mladi smo se ob nedeljah popoldne navadno zbirali pri Srnelovih. Tam sta odraščali dve hčerki Iva in Milena, ostale tri sestre so bile precej starejše. Tudi Srnelovi so kmalu za Koščakovimi kupili gramofon in plošče. Poslušali smo največ Slakove viže pa tudi Beneške fante. Pri njih smo se vsa dekleta naučile plesati. Na veselicah smo nato fante vlekle za sabo, saj smo plesale bolje od njih. Včasih smo šli na razne izlete: h Kotlom, to je k izviru Zale pri Svetem Vidu, k slapu Žlafotec pri Dolenjih Otavah, na Špičko ali h Krimski jami. Najbolj veselo pa je bilo, ko so se nam pridružili tudi fantje in smo šli delat jez za kopanje na bližnje potočke k Žagam ali v Mrzlak. V tisti blatni vodi, ki nam je segala le do kolen, smo potem čofotali in se škropili, saj je bila za plavanje prenizka, pa tudi plavati takrat še nihče med nami ni znal.

Otroci in nato najstniki smo se tiste čase veliko družili. Na vasi smo se dobivali vsak dan, če ne popoldan pa proti večeru. Veliko smo se igrali med »dvema ognjema«, tudi hokej smo uprizorili in si v ta namen izdelali hokejske palice. Največkrat smo nabijali ploščico na vrata Koščakove štale. Še sedaj mi ni jasno, da nam je Koščakov stric to divjanje in razbijanje po vratih dopustil. Enkrat, ko nam je manjkalo igralcev, smo mojo že precej staro teto »nahecali«, da je z nami igrala hokej. Zelo smo se zabavali. Šli smo se tudi »nemce in partizane« in v kozolcih skakali kot takrat popularna skakalca Jože Šlibar in Janez Polda na nametano seno. Pozimi je bila cela vas eno samo sankališče. Naše, doma narejene sani, težke in okovane, so letele najdlje.

Nedelje pa so bile posvečene bolj posebnim dogodivščinam. Ena, prav razburljiva je bila nastavljanje prgomina. Imeli smo dva primerna »placa« Sešje in Prekop, kjer smo mimo vozečim avtomobilom nastavljali prgomin. Eden od nas se je skril za gosto grmovje nad cesto ali pa je splezal na kakšno smreko tik ob cesti. V roki je držal »laks« na katerega je bil navezan prgomin, ki smo ga položili na sredo ceste. Ostali smo se skrili po grmovju levo in desno ob cesti. Velikokrat so se nam pridružili tudi odrasli vaščani, ki so potrebovali malo zabave. Ko je kakšen avto ustavil in nato kakšen človek skušal pobrati prgomin, ga je tisti, ki je bil skrit v grmu, na hitro potegnil. Človek se je navadno ustrašil in zbegano gledal okoli sebe, nato pa se je, ko je ugotovil potegavščino, nasmejal z nami. Včasih pa se je našel kdo, ki heca ni razumel. Tedaj smo bežali vsi kar nas je bilo na prizorišču zločina in kar so nas nesle noge.

Tako je bilo v starih časih, ko otroci še televizijskega sprejemnika nismo poznali. Ko pa so ga prvi kupili pri Žanovih v Dolenjih Otavah, smo pa nedeljske popoldneve velikokrat preživeli na njihovi peči ali na tleh pred pečjo ter največkrat gledali smučarske skoke ali nadaljevanke, kot so bile: Izgubljeni v vesolju, Bonanca ali Dolgo, vroče poletje. Če smo šli kdaj pa kdaj k Žanovim gledat celovečerni film, smo nato nazaj domov dva kilometra pešačili v trdi temi. In nato se je število televizijskih sprejemnikov v vasi počasi povečevalo, s tem pa so počasi usahnile tudi naše potrebe po takih druženjih in dogodivščinah, ki so bila do tedaj v veljavi.

Slovarček:

• prgomin: denarnica
• laks: najlonska prozorna vrvica

Kraj: Gorenje Otave
Datum: poleti 1968
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Kovač
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija