1930 Rakek – Britev
Nekdanji brivski pripomočki so bili različnih oblik. Prvo zložljivo in ravno britev je leta 1680 izdelal Sheffield. Do leta 1740 je Benjamin Huntsman populariziral britev z okrašenimi ročaji. Tudi ta na sliki je lepo izrezljan. Verjemite ali ne, napravljen je iz plastike. Zaradi odličnega jekla in globokega sijaja je rezilo postalo prepoznavno kot “Sheffield Silver Steel”. To je vtisnjeno tudi na britvi. Čeprav ne izgleda najlepše, še vedno prereže las.
Brivski vajenci so se učili briti z njo na balonu. V kolikor je balon počil, ni bilo dobro. Brusili so jo ob usnjen pas. Za britje so potrebovali brivsko peno in čopič za nanašanje le-te. Verjemite ali ne, po letu 2012 se je proizvodnja brivskih britev povečala. Zasluge ima ponovno filmska industrija. Tega leta je britev uporabil James Bond. Moški so jih začeli dojemati kot vrednejše, bolj trajne in učinkovite, kot je električni brivnik.
Z eno takih si je ženska prerezala žile, tik preden je prišel mož iz službe. Namesto kosila jo je peljal v Cerknico k zdravniku. Tam je bil pa dr. Pušenjak brez dlake na jeziku. Povil ji je tiste rane, saj niso bile globoke, a ni mogel iz svoje kože. »Tukaj se reže (je pokazal na vrat), da nuca. Tukaj (je pokazal na zapestja) le boli.«
Britev je v ličnem etuiju iz trdega kartona. Na njem je zapis Karl Brandstädter, Messerschmied & Schleiferei mit elect. Betrieb iz Linza. Njegov zaščitni znak je bil elf. Zagotavljal je najboljšo kvaliteto. To pa ni originalen etui britve na sliki.
Slovarček:
- messerschmied: izdelovalec nožev
- schleiferei: brusilnica
- betrieb: posel
- elf: škrat
Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1930
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 5. 10. 2020
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Pas za brušenje, pravzaprav bolj gladenje britve, je navadno visel na kljukici zabiti v okvir vrat v kmečki hiši blizu krušne peči. Pri uporabi se ni snel, ampak le na spodnjem koncu potegnil nekoliko od okvirja in z večkratnim potegom obeh strani rezila britve po usnju je bila britev spet “nagadena”. Ureznine z britvijo so bile sitne. Prva pomoč je bilo gladenje rane z nekakšnim belim kamnom ,ki je bil v brivskem kompletu, potem pa se je na rano pritisnil kakšen košček papirja. Če je kdo prišel k maši neobrit, so ženske šepetale: Temu je pa britev ukradena!
Tudi moj ata je imel tako britvico in pas na štoku vrat. Kot majhna punčka sem ga vedno opazovala, kako brusi britev. Ni mi bilo jasno, kako se lahko ob pas nabrusi, kvečjemu skrha. 🙂
Moram pa res pogledati kakšne znamke je pa naša britev, ki je v čisto podobni škatlici kot je ta na sliki. Samo najti jo bo treba.
Jaz sem se z britvijo srečal le pri frizerju. Takrat so me vozili k Simičaku, ko je bil še v Skukovi hiši na Veliki gasi. Na koncu, ko me je ostrigel, je z britvijo zravnal tam, kjer je mesto za zalisce in zadaj na vratu. Vedno je britev najprej nabrusil na usnjenem pasu, ki je bil na eni strani pritrjen, na drugi strani pa je imel ročaj.
Že opis frizer oziroma brivec pove razliko. Med tem, ko eden skrbi za zgornj del človekove glave, je brivec specialist za spodnji del, oziroma brado. Teh zadnjih je bilo s časom čedalje manj, saj je mokro britje doma omogočeno z različnimi pripomočki, ki so lahko z enim, dvema ali tremi rezili. Danes frizerji le še v redkih primerih uporabljajo klasične britve, kot je ta na sliki. Uporabljajo izpeljanke, v katere se vstavljajo krajše namenske klince ali pa se prelomi klasična klinca pravokotne oblike na dve polovici in se ena od teh vstavi v ta nosilec.
Vsekakor ima mokro britje prednost prednost pred suhim ( električni brivniki ), saj hkrati očisti tudi kožo. Je pa zanimiv tudi opis faz britja, tako izraz izbriti pomeni britje v nasprotni smeri dlak in s tem večjo gladkost. Tako izraz račja koža pomeni, da je koža polna majhnih izboklin, kar je za tak način britja zelo neugodno in zahteva večjo pazljivost.
Zanimivo je tudi moja izkušnja z zgoraj opisani obliko britve. V partizanskih enotah JLA je na nivoju bataljona, kar je bilo od 450 -500 vojakov, bil določen tudi oddelek frizerjev in brivcev. Pri pregledu potrebne bataljonske opreme za intendantsko oskrbo v skladiščih tedanje ribniške vojašnice, sem si dobro ogledal tudi opremo za striženje. Vsa oprema za te namene, škarje za striženje in britve so bile najvišje kakovosti, vse lepo zaščiteno s premazi in v povoščenih papirjih, v originalnih kartonski embalaži, vse novo in z oznako Solingen. Zraven so bili priloženi seveda tudi kratki in dolgi usnjeni pripomočki za ostrenje.
Moram se tudi jaz “pohvalit”,da sem prakticirala brusit britve.Britev je bilo treba najprej brusit na moker brusni kamen proti rezilu ,šele nato je bil na vrsti usnjen jermen.Na jermenu si brusil od rezila.To sem morala delat,ko sem se učila pri Zupancu v Starem trgu
Tudi jaz sem se ucila na baloncku. Oce mi je obljubil, da bom lahko brila stranke, ce ne bo pocil. No, pocil mi ni, a vseeno nisem smela briti strank. Potem sem namilila roko in obrila roko. Brez problema. Tudi po tem poskusu nisem smela briti strank. Oce je rekel: kar sosolce brij! Ne spomnim se, ce sem katerega obrila…
Saj ni bilo treba.