1960 Gorenje Otave – Jože Zalar, Bečajev oče

Jože Zalar ali Bečajev oče iz Dolenjih Otav je veljal v Otavski soseski za enega od najpomembnejših vaščanov tistega časa. Po vrnitvi iz Amerike leta 1919, kamor ga je pot peljala za zaslužkom, je postal viden družbenopolitični delavec in je  kot tak veliko prispeval k razvoju domačega kraja.

S širokim znanjem in izkušnjami, modrostjo, z vztrajnostjo in trmo  ter z vedno odkritim in poštenim odnosom do dela in do ljudi, si je pridobil v domačem kraju in širše veliko spoštovanje in neizpodbitno veljavo. V več kot štiridesetih letih svojega političnega delovanja, v času po 1. svetovni vojni do upokojitve nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja, mu je uspelo uresničiti nekaj pomembnih projektov.

V Otavah mu je uspelo leta 1932 izbojevati prvo šolo, jo skupaj s sovaščani z mukami in težavami sfinancirati in zgraditi, nato  jo po vojni v celoti obnoviti, ker je bila med vojno požgana ter uresničiti daljni sen Otavcev; zgraditi cesto Selšček – Otave – Rakitna, ki je bila trasirana že leta 1911.

To so samo trije  veliki projekti, ki so za kraj pomenili ogromen napredek in ki so močno dvignili  kvaliteto življenja prebivalstva.

Rodil se je 18. marca  leta 1889. Oče Andrej Zalar je bil Betačev, mama  Elizabeta pa Likarjeva, oba  iz Gorenjih Otav. Za njim so se v družini rodile  še tri hčere in en sin.

Oče je bil tesar in bil zato večkrat od doma tako, da so morali otroci že zgodaj poprijeti za delo na majhni kmetiji, ki sta jo starša kupila v Dolenjih Otavah s prihranki od tesanja in manjšim posojilom. Že petletnega dečka je oče nekoč vzel s seboj na nekajmesečno delo na  Dolenjsko, z namenom, da bi pomagal pri pripravi hrane za tesače, ki so  z očetom prevzeli delo pri nekem lesnem trgovcu. Ko mu je bilo 13 let, je moral z očetom kar za pol leta na daljno Madžarsko, kjer je očetova skupina tesačev prevzela  tesanje  železniških pragov. Tega potovanja se je nadvse veselil, predvsem ker so se tja peljali z vlakom in videli velika  mesta, tudi Budimpešto.

Oče je mladega fanta še naprej jemal s seboj na delo, da mu je pripravljal les in hrano. Obenem ga je učil tesanja in ga te obrti kar dobro izučil.

Leta 1909, ko mu je bilo že dvajset let, je dobil delo za tesanje na Koroškem. Tja je odšel še večkrat potem, saj se je izkazal  kot pošten in dober  delavec. Kljub temu da so mu pri znanem Petru Verniku v Borovljah, ki je izdeloval najboljše lovske puške, nudili stalno službo, se je tik pred 1. svetovno vojno odločil za odhod v Ameriko. Dobil je delo v pragozdu. S skupino Slovencev so podirali drevesa in pripravljali hlodovino za nadaljnjo predelavo. Kasneje je kot delovodja dobil delo v tovarni. Delal je tudi v premogovniku, saj je bil tam zaslužek najboljši. Toda ni si mogel zamisliti stalnega življenja v tujini. Bil je preveč navezan na dom in starše. Po sedmih letih dela v Ameriki se je leta 1919 vrnil domov. Doma so bile razmere zelo borne. Začel je z obnovo domačije in se razgledovati za dekleti.

O tem takole zapiše v svoji »Kroniki Otavcev«:

»Nisem se sploh zanimal za dekleta, ki sem jih videl na plesu ali v družbi v gostilni, pač pa za ono, ki je nisem mogel videti v nobeni družbi. Bila je ponižna, sramežljiva, boječa. Enkrat sem se odločil, da jo povabim na ples. Šel sem na njen dom in z dovoljenjem staršev prišel z njo na ples. Ko sva končala en ples in ko sem se malo ozrl naokoli, jo že ni bilo več. Ušla je domov. Kaj sem hotel, moral sem zopet po njo.«

Kasneje jo je zasnubil in se z njo poročil. Rodilo se jima je šest otrok, 5 hčera in en sin. Z ženo sta se vedno dobro razumela, vedno skupaj delala in počasi napredovala. Obnovila sta skedenj, postavila nov  šest okenski kozolec, z opeko pokrila streho na hiši, prej je bila krita s slamo in nakupila kar nekaj dodatnih njiv, travnikov in gozda. Njuno posestvo je kmalu postala srednje velika kmetija, ki je lahko preredila 6 do 8 glav živine. Poleg dela na kmetiji je opravljal tudi delo ključarja podružnične cerkve v Gorenjih Otavah, ki ga je odgovorno in uspešno opravljal šest let. Potem se je posvetil drugim javnim vprašanjem. Želel je, da bi se v Otavah zgradila šola, da bi se zgradila cesta, ki bi kraj bolj povezala z upravnim  središčem občine, s Cerknico in Rakitno, da bi se kraj bolj približal Ljubljani ter da se rešijo tudi druga pereča vprašanja, ki tarejo  prebivalstvo. Kandidiral je za župana, vendar mu je uspelo  priti le v občinski odbor. Sledil je hud političen boj predvsem za šolo in cesto. V tem boju  je bil s svojo preudarnostjo in trmo zelo uspešen. Prva šola v Gorenjih Otavah je bila tako odprta  leta 1932, cesta pa je bila zgrajena mnogo kasneje, šele  po drugi svetovni vojni.

* * *

Jože Zalar je že v pozni starosti napisal Kroniko Otavcev s podnaslovom Prehojena pot. V njej opisuje nastanek svoje družine, maminega očeta, ki se je davnega leta 1859 s svojo ženo in prvorojenko Elizabeto, njegovo mamo, v Otave priselil iz Goriških hribov nad Ajdovščino. V Otavah in okoliških vaseh je iz tega rodu nastalo šest velikih domačij, na katerih  potomstvo danes živi  le  še na treh.

V nadaljevanju bo iz njegove Kronike Otavcev sledilo še več prispevkov, saj zanimivo opisuje življenje posameznih  članov te velike družine pa tudi nasploh življenje ljudi in dogajanje  v Otavski soseski.

Naj dodam še to, da se Bečajevega očeta zelo dobro spomnim tudi sama. V globokem spominu mi je ostal prizor, kako hudomušni in zvedavi ter gibčni  starček s »škupniki« prekriva streho na Popitovi, naslednji dan pa že na Malčkovi hiši.

Otavci bi mu morali za vse, kar je naredil za Otavsko sosesko, postaviti spomenik. Izbojeval in vodil je izgradnjo prve šole v Otavah, nato ponovno vodil obnovo  požgane  šole. V začetku petdesetih let je vodil  izgradnjo ceste Selšček – Otave – Rakitna, ki je vsaj pet let dajala zaslužek številnim Otavcem in  s katero so krajani na Otavskem zaživeli boljše življenje. Ni dvoma, da je vse svoje življenje deloval za domači kraj in  za njegovo prebivalstvo. Veliko ljudem  je pomagal in številne usode ljudi zaobrnil v pravo in pozitivno smer. Naj omenim le Otavske “skrivače”, s katerimi  se je kot partizan po vojni javil oblastem in jih s svojimi pravimi besedami: “Nimajo krvavih rok,” rešil obsodb izdajstva.

Umrl je kot izjemno spoštovan vaščan v visoki starosti.

Ne vem pa, ali se mu je kdorkoli kdaj ustrezno zahvalil za njegov prispevek k splošnemu razvoju domačega kraja,  k tako pomembnemu in hitremu napredku Otavske soseske.

Temu Človeku bi veljalo v spomin in zahvalo postaviti vsaj spominsko ploščo na »njegovi šoli«, ki še stoji, da bi lahko vsi prihodnji rodovi pomnili veličino Bečajevega očeta.

Slovarček:

• škupniki: slamnati šopi za pokrivanje slamnate strehe,
• skrivač: človek, ki se med vojno ni opredelil za nobeno stran in se je skrival v gozdu

Viri:

• Kronika Otavcev iz leta 1973

Kraj: Gorenje Otave
Datum: okoli 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 10. 1. 2021
Oblika: fotografija