1945 Vrhnika – Fant, ki je pobegnil z Ulake
Bila sem še otrok, ko sem v prvi knjigi Matevža Haceta Gozdne steze, ki jo je v ponosu na sovaščana – pisatelja in pomembnega moža oče kupil takoj ob izidu leta 1954, brala zgodbo z naslovom Beg z morišča. V njej piše, kako je na smrt obsojeni fant pobegnil, ko so v prvi polovici avgusta leta 1942 njega in skupino petnajstih vaščanov Vrhnike Italijani gnali na Ulako, kjer so streljali može in fante, osumljene komunizma in sodelovanja z Osvobodilno fronto ali kakorkoli drugače okupatorju nezaželene. Takrat sem v tem zapisu videla predvsem zgodbo, ko pa sem pozneje slišala govoriti mojo in Gržetovo mamo o tem dogodku, sem sprevidela, da je bilo vse res. Ob vsakokratni hoji po Ulaki sem potem pomislila na pogumnega fanta, ki je kljub naperjenim puškam planil v grmovje in se, sicer ranjen, rešil gotove smrti.
Namestili so jih v mali sobici na pošti. Okrog in okrog so namestili močne straže. Šestnajst strojnic je bilo pred okni in vrati. Beg je bil popolnoma nemogoč.
Toneta so po nesreči ujeli, ko je prišel iz svoje enote v Racni gori domov in verjel besedam domačih belogardistov: ” Tone, kar ostani doma, saj se ti ne bo nič zgodilo!”
Malo dalje je zapisano, kako so vojaki gnali vrhniške može proti morišču na Ulaki:
Počasi so prispeli do grmovja, kjer je bil majhna lesena ograja. Fašisti so se razmaknili in jim veleli naj gredo naprej. Antončičev Tone je vedel, kaj pomeni, da so obstali in pripravili strojnice in brzostrelke:
“Obsojenci bomo šli naprej, za nami pa bodo zaropotale strojnice in brzostrelke in tako bom obležal na Ulaki v tem vročem avgustovskem soncu…”
Še enkrat se je ozrl Antončičev Tone tja pod temne snežniške gozdove. Kako mora biti lepo tam v bataljonu. Če se bodo dobili s fašisti, se bodo borili, on pa je tukaj zvezan. V hipu ga je spreletela misel: “Ali ni bolje živeti, kakor pa tukaj poginiti?!” Pogledal je na levo in desno, pogledal obsojence. Vsi so brezupno zrli in iskali sočutja na obrazih fašistov. Nato se je stresel, močno napel roke, raztrgal vezi, skočil proti fašistom, vrgel na levo in desno po dva fašista ter stekel po grmovju proti Podcerkovski vasici. Strojnice in brzostrelke so zaropotale za njim, ostali fašisti pa so streljali v obsojence z vseh strani. Krogla ga je zadela v nogo. Kljub temu je dospel do Podcerkovske vasice, kjer se je skril v gosto njivo, ki je bila zaraščena z visoko koruzo. Za seboj ni več slišal preganjalcev.
Tako je dogodek opisal Matevž Hace.
Nečak fanta, ki je pobegnil z morišča, Janez Antončič je povedal, kar je kot otrok slišal od starejših: ranjeni Tone se je proti večeru ali morda že ponoči na drugem koncu doline, v Šmarati, kamor se mu je posrečilo prebiti, zatekel k Valetovim. Ti so poskrbeli zanj in predvsem obvestili njegove domače v Vrhniki, ki so potem prišli ponj. Ranjenec ni mogel ostati doma, ker je bilo prenevarno, zato so ga namestili na varno v naravno jamo na pobočju Racne gore nad Žago blizu izvira Obrha. Tam je ostal skrit, domači pa so mu nosili hrano, prevezovali nogo in skrbeli zanj, dokler se ni rana zacelila in se je lahko vrnil v svojo enoto v Tomšičevi brigadi.
Po vojni je fant s slike nekaj časa služboval v Beogradu, se nato vrnil v Slovenijo in se nastanil v Ljubljani, kjer je tudi umrl. Pokopan je na Žalah.
“Ušel pred strelom iz Ulake, nagovarjal še druge, pa ni imel nobeden toliko korajže kot on, ranjen je bil, pa vseeno je srečno ušel”, je na hrbtno stran slike zapisala Ivanka Janežič.Viri:
- Matevž Hace: Gozdne steze, Koper 1954
- Janez Antončič, Iga vas, februar 2021, ustno
Kraj: ni znan, domači kraj Vrhnika
Datum: ni znan, okoli 1945
Avtor: ni znan
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 14. 7. 2020
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Že po oddaji prispevka s eje pojavil še podatek, da so Toneta Antončiča (verjetno čez kakšen dan) iz votline pri Žagi prepeljali na Dolenje Poljane, od tam pa v eno od partizanskih vojnih bolnišnic.
O Tonetu Antončiču piše tudi dr. Aleksandre Gala – Peter v knjigi Partizanski zdravnik, zal. Partizanska knjiga, Lj., 1972 na straneh 215 in 216.