1926 Gorenje Otave – Kovačeva družina skozi čas

Fotografija prikazuje Kovačevo družino okoli leta 1926.

Na sredini stoji gospodar Andrej Zalar – Betačev (1876-1946), z drugo ženo Angelo (1898-1993), ki v naročju drži eno od dveh hčerk iz Andrejevega drugega zakona. Ostali prisotni so zagotovo del širše družine, saj je oče Andrej imel iz prvega zakona še 6 otrok, ki jih pa sedanja generacija ne prepozna, saj so trije sinovi pred in med drugo svetovno vojno pomrli, dve hčerki pa se še pred vojno poročili in odselili.

Gospodar Andrej Zalar je bil napreden človek. Skupaj s še nekaterimi vaščani si je prizadeval za izgradnjo prve šole v Gorenjih Otavah. Otroci so tedaj iz vseh vasic Otavske soseske hodili v šolo k Svetemu Vidu. Pot se je vlekla več kot eno uro hoda skozi gozd in po neutrjenih kolovozih in zaraščenih stezah. Pozimi, kadar je bilo veliko snega pa so otroci iz šole velikokrat tudi izostajali, kar pa naprednejšim staršem ni bilo povšeči. Kasneje, ko je bila odločitev o gradnji prve šole v Otavah izbojevana, pa je bil Andrej Zalar tudi aktiven član Šolskega odbora. Šolo so po velikih zapletih ter finančnih in drugih težavah le dokončali in jo otvorili leta 1932.

Bečajev oče (Jože Zalar) je o aktivnostih, predanosti predvsem pa tudi o požrtvovalnosti in veliki odgovornosti članov Šolskega odbora v svoji Kroniki Otavcev zapisal:

“Pričeli smo razmišljati o začetku gradnje šole. Zaprosili smo bansko upravo za načrte, ali nam ti niso ugajali. Zavrnili smo prvega in tudi drugega, ki smo ga naknadno dobili. Ogledali smo si več že zgrajenih šol ali nam tudi one niso preveč ugajale. Nato smo od banske uprave dobili še tretji vzorec načrta. Čeprav nam tudi ta ni bil povsem po volji, smo ga le sprejeli, kajti čudno so se širile govorice, da bodo morali v nekaterih krajih, zaradi finančnih težav, odložiti v nedogled gradnjo novih šol. Morali smo pohiteti. Pričeli smo s kopanjem temeljev, pripravljanjem lesa in opeke. Najeli smo opekarja, da je za notranje zidove spekel 40.000 opek. Čedalje več se je slišalo, da je tam in tam že ustavljena gradnja šole, da so odpustili učitelje in podobno. Bili smo v skrbeh, še bolj pa učiteljeva družina. Nekega dne smo tudi mi dobili obvestilo, da je treba opustiti gradnjo šole. Šolski odbor je nato sklenil, da grem na bansko upravo in uporabim vse sile, da se delo, ki je že začeto, nadaljuje. Na Rakeku sem čakal na vlak in se pogovarjal z nekim možakom. Med drugim sem omenil tudi mojo namensko pot. Videti je bilo, da je v teku dogodkov in da se spozna na tekoče probleme. Dejal mi je, da ne bom uspel in da kolikor je njemu znano, lahko grem kar domov. Zaskrbelo me je, celo me je ustrašil, toda obupal nisem. V Ljubljani sem se prvo oglasil pri dobrem znancu, skoraj prijatelju, prosvetnem referentu, gospodu Škulju. Razložil sem mu celotno zadevo na dolgo in široko. obljubil mi je, da kar bo v njegovi moči, bo storil. Nato sem se oglasil še pri tem in onem, povsod sem na široko pojasnjeval in prepričeval ter poudarjal, da imamo že veliko pripravljenega materiala; les in opeko, skopane temelje in drugo. izkoristil sem tudi pripadnost stranki in našo preziranost do prihoda na oblast sedanjega vodstva.

Uspel sem tako, da so dovolili v daljno gradnjo, toda le v lastni režiji, a za morebitne težave naj sami sebi pripišemo. Odšel sem še direktno do bana in da tudi tam zabijem žebelj, da bo bolj držalo. Ko sem prišel domov, sem povedal, da sem zmagal, toda zmagal zelo šibko, kajti vse neprijetne posledice moramo prevzeti na svoje rame. Nekateri so po vsem tem bili v skrbeh., vendar je korajža prevladala. Povabili smo zidarje, mizarje in tesarje in razglasili licitacijo dela. Za zidarska dela je ponudil najnižjo ceno zidarski mojster Anton Cimperman iz Topola, mizarska g. Škarja iz Cerknice in tesarska Mekinda, tudi iz Cerknice. Z vsakim izvajalcem smo pripravili pogodbo in na obeh straneh podpisano, da bo bolj držalo. Dela so se začela s polno paro, le vprašanje denarja je bilo vedno bolj pereče. Občina ni zmogla prispevati, ker ji kmetje niso mogli redno davke odvajati, a druge ustanove tudi niso mogle dosti pomagati. Ko smo skušali, da na kakšni banki dobimo posojilo, nam ni uspelo, ker so bile vse prazne. Toda delavci so hoteli biti redno plačani, po določbi pogodbe. In kaj sedaj?

Na misel mi je prišla ideja o notranjem posojilu. Odbor je sklenil, da na tak način pride do 200.000 din. Določili smo obrestno mero 8 %, na banki je takrat bila 9 %. Za posojilo so se takrat priglasili: eden za 5, štirje po 10, eden za 15, dva po 20, in eden za 40 tisoč dinarjev. Skupaj smo potem posojila dobili za 140.000 dinarjev, za tiste čase kar lepo vsoto, ko pa je par volov veljal 5.000 din. Za enkrat je bilo vprašanje rešeno.”

Kovačeva hiša stoji točno sredi Gorenjih Otav, utesnjena med zadaj Popitovo in spredaj Markočevo hišo, s katero si je delila le nekaj korakov široko dvorišče. Kasneje so bili na tem skupnem dvorišču zaradi kokoši, drekov, ki so jih za sabo pustile domače živali, nenehni spori med najstarejšim Andrejevim sinom – Markočevim Francetom in očetovo drugo ženo Angelo, oziroma kasneje z mladima gospodarjema.

Zagotovo je hiša stala tam še pred naselitvijo Betačevega Andreja. Vanjo se je moral vseliti okoli leta 1910. Po zgornji sliki sodeč, ki je nastala po letu 1925 pa kaže, da je bila za tisti čas sicer mogočna, a tudi že dokaj stara.

Iz Kronike Otavcev avtorja Jožeta Bečaja pa je moč prebrati:

»Betačev oče Janez je tudi drugemu sinu Andreju kupil, prav v vasi, srednje veliko posestvo. Andrej se je oženil pri Doljnjem Pikovniku. Priženil je 800 goldinarjev dote in tudi to si je njegov oče izgovoril za sebe. Gospodaril je dobro. Imela sta 4 sinove in dve hčere. Proti koncu 2. svetovne vojne mu je žena umrla. Po vojni so se dve hčere poročile Starejša je šla z mojim bratom Janezom v Ameriko. Oče Andrej je za starejšega sina kupil v vasi malo posestvo, nato se je vdrugič oženil. Druga žena mu je rodila dve hčeri. Ostale 3 sinove iz prvega zakona je pobrala druga svetovna vojna. Tudi oče Andrej je kmalu umrl. Na posestvu je ostala mlada vdova z dvema hčerkama.«

Kmalu po drugi svetovni vojni sta na Kovačevi domačiji zagospodarila hči Ivana, ki se je poročila z Antonom Medenom iz Cerknice. Rodili so se jima trije otroci: Andrej, Anton in Ivanka. Mama Angela je živela z njimi in dočakala visoko starost. Ko se je hčerki Ivani rodil prvorojenec Andrej in z njim »ni bilo vse v redu«, je zvečine zanj skrbela prav ona, vse do svoje smrti. Andrej je bil bolan, imel je epilepsijo, bil je zaostal v razvoju in bil je vaški ljubljenec. Vaščani so sprejemali njegovo drugačnost, saj je bil tudi sam prijeten, ustrežljiv in ljubeč do vseh. Po mamini smrti ni bilo nikogar, ki bi lahko prevzel skrb zanj. Na žalost je moral v socialnovarstveno ustanovo, kjer je še danes.

Kmalu po letu 1950 se je poročila tudi druga hčerka Julka. Za moža je vzela Ludvika Štritofa iz sosednje vasi Rudolfovo. Nastanila sta se v Ponikvah. Rodili so se jima trije otroci; Marica, Branko in Zdenka.

Kovačevi so slikani na vrtu za hišo okoli leta 1952. Hčerke Ivanke, ki je rojena leta 1953, namreč še ni na fotografiji, fantka pa tudi ne kažeta več kot dve in štiri leta. Na sredini stojita mlada gospodarja Kovačeve domačije, Anton in Ivana Meden. V naročju držita sinova Andreja in Antona. Poleg njiju stojita proti desni mama Angela in njena hčerka Julka, kasneje poročena Štritof.

Na sliki je mlada Kovačeva družina, okoli leta 1968. S priženjenim očetom je družina prevzela priimek Meden, hišno ime pa je ostalo.

Od leve proti desni:

• stoji že mladi gospodar, sin Anton – Tone (1951-1997),
• sledi oče Anton Meden,
• za staro mamo Angelo se skriva hči Ivanka in
• na koncu stoji mama Ivana. Domačini smo jo klicali Iva.

Hiša je videti adaptirana in dodana so vrata v štalo iz dvorišča. Na sliki se vidi tudi ozko skupno dvorišče in kap ter prag sosednje Markočeve hiše, kjer je gospodaril najstarejši sin prvotnega gospodarja Andreja Zalarja.

Drugi sin Ivane in Antona Medena, Tone, je še zelo mlad prevzel gospodarjenje na kmetiji. Nekega dne se je pri delu v gozdu hudo poškodoval. Z motorno žago se je porezal po nogi. Samosvoj je bil in neposlušen in ni hotel doumeti, da se rana na nogi lahko zastrupi. Ni šel takoj k zdravniku. Kasneje je bilo prepozno in je star še ne petdeset let umrl za posledicami hudih zapletov pri zdravljenju rane na nogi.

Na sliki, ki je nastala okoli leta 1970, stojijo:

• hčerka Ivanka,
• stara mama Angela Zalar ter
• Ivana in Anton Meden.

V ozadju se vidi Otavska cerkev, iz 16. stoletja, posvečena sv. Andreju in Mežnarija in naprej od nje tutem kambra.

Hčerka Ivanka se je poročila v Cerknico, kjer danes kot vdova živi s sinovo družino.

V Kovačevi hiši v Otavah že od smrti gospodarice Ivane, torej od leta 2009, ne biva nihče. Po Andrejevi smrti bo postala lastnina Občine Cerknica, ki za njega plačuje oskrbnino v zavodu. Kdo pa bo naslednji gospodar Kovačeve domačije pa je vprašanje na katerega vsaj za zdaj, ne more odgovoriti nihče.

Propadajoča, nekoč mogočna hiša sredi Otav je le nema priča, da so tu nekdaj živeli Kovačevi, ki so našli svoj spokojni mir v skupnem Kovačevem grobu na bližnjem pokopališču.

Slovarček:

• tutem kambra: mrliška vežica, totenkamra

Viri:

• Jože Zalar: Kronika Otavcev, Dolenje Otave.

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 1926, 1952, 1968 (barvne fotografije)
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 26. 2. 2021; 3 x 10. 1. 2021
Oblika: 4 fotografije