1972 Rakek – Kopalni vlak

Reklamni listič je res iz leta 1972, ampak ker meni ni za morje, takrat nisem potovala v Opatijo. Sem šla pa leta 1988. Neke sobote dopoldan je prišla prijateljica in rekla, da pojdimo jutri na morje. Sebastjan je bil takoj za, ker obožuje vodo. Jaz sem imela pa sto izgovorov in ko mi je vse pobila, mi je ostalo samo še vprašanje: »Kako bomo pa šli?« »Z vlakom!« No, temu res ni bilo mogoče ugovarjati. Ata, ki je bil železničar, nas je še opozoril, da moramo kupiti karte ne samo do Opatije, temveč do Opatije-Matulji. Z železniško postajo v Opatiji je približno tako kot s tisto v Planini. Na postaji res piše Planina, s postaje do nje je pa najmanj tri kilometre. Pa še Laze so vmes. Pa ja, tudi Jakovica. Opatijska postaja je tudi na vrhu in če si se hotel peljati do plaže, si moral kupiti karto za Opatija-Matulji in si se s karto za vlak še s postaje peljal do plaže. Avtobusno vozovnico se je dalo kupiti tudi na avtobusu samo potem ni bilo več računice, ker je stala več kot za vlak.

V nedeljo zjutraj smo se zgodaj odpravili od doma, saj smo morali najprej s potniškim vlakom v Postojno in tam počakati kopalnega, ki na Rakeku ni ustavil. Pot je hitro minila, saj sva s prijateljico čvekali neumnosti, Sebastjan pa se je zabaval ob poslušanju in opazovanju narave, ki je brzela mimo. Bil je lep sončen dan. Pred odhodom smo dobili še napotek, da naj kart slučajno ne vržemo stran, da bomo lahko prišli še nazaj. Sebastjanu pa je ata strogo zabičal, naj pazi, da ne bo hodil lulat v kakšno grmovje, da ne bi slučajno zašel na vrt vile generala Mamule, ki so mu jo v potu svojega obraza zgradili jugoslovanski vojaki, saj bi ga potem lahko zaprli zaradi provokacije. Da z vojsko ni bilo dobro češenj zobati, najbrž vsakdo ve. V jugoslovanski Nici (tako so Opatijo imenovali včasih) je bilo lepo. Avtobus je ustavil pred vhodom na plažo. Tam je bil tudi vratar, ki je pobiral vstopnino. Če si želel posebne privilegije, kot so sončnik ali/in ligenštul, je bilo treba posebej doplačati. Ker smo s kmetov, razkošja nismo potrebovali. Na mivko smo pogrnili brisačo in imeli svoj ležalnik. Malico smo imeli s seboj in čas do odhoda je hitro minil. Na poti domov nisva več toliko regljali, ker so že nekdaj rekli, da si od vode in sonca (sploh ležanja na njem) utrujen.

Povsem druga zgodba pa je bila, ko sem se s koprčanom vozila iz službe domov. Za razliko od tega, da se veter imenuje po kraju, od koder piha, se vlak imenuje po kraju, kamor pelje. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta bili na voljo dve vrsti vlaka: gomulka in kupejc. Kupejc je tisti, ki ima mašino z vagoni, v vsakem vagonu je pa še ne vem več koliko kupejev. In koprčan je bil kupejc.

Tedaj so se z vlakom vozili vsi. Delavci iz služb, uradniki, železničarji, otroci iz šole in turisti na morje. Tistega dne je bilo zunaj 34 stopinj v senci, na vlaku pa 43 stopinj brez sence, ker je vlak stal celo dopoldne na soncu in nato nadomeščal savno. Vanj se nas je nagnetlo toliko, da sem stala le na eni nogi pa še tista ni bila moja. Zraven je stal en možakar, ki je menil, da nas mora zabavati in je brez predaha čvekal neumnosti. Gledala sem ga tako grdo, da bi bil v hipu mrtev, če bi pogledi ubijali. Ko se je želelo še nekaj žensk zbasati na vlak, kamor tudi muha ni več mogla, so mu rekle, naj se malo nazaj pomakne, pa je dejal, da ne more, ker ga gospodična (mislil je mene) tako grdo gleda in se boji, da mi ne bo na nogo stopil. »Raje pazite, da si ne boste na jezik!« sem mu zabrusila. Vsi so se začeli smejati, njega pa to ni ustavilo in je drdral naprej. V takem drenju je bilo potrebno potrpeti le do Borovnice. Tam je šlo tri četrt potnikov dol in potem sem lahko stala na obeh nogah. Doživela sem pa tudi drugo skrajnost. Na silvestra sem šla v službo pa je bil na vlaku samo še en železničar pa jaz in sprevodnik. Me je bilo kar malo strah, čeprav ne vem, koga.

Letak je izdal Biro za tisk in propagando ZŽTP Ljubljana, natisnila pa ga je Železniška tiskarna Ljubljana. Poleg turističnih vlakov na slovensko in hrvaško primorje je vozil tudi turistični vlak v Belo krajino.