1959 Podnart – Janez Jalen: voščilo Vragovim in vsem poznanim Jezercem

Sličica, ki je zdaj majhen zakladek, bi bila samo še eno pozabljeno novoletno voščilo, ki se za spomin še leta valja po predalih, če ga ne bi podpisal prav poseben mož: Janez Jalen, nekaj časa grahovski duhovnik in eden od zelo znanih slovenskih pisateljev, ki je še posebno zaslovel s trilogijama Vozarji, ki vključujejo tudi slavnega Ovčarja Marka ter Bobri, pa še z nagrajeno Cvetkovo Cilko in vrsto dramskih in proznih del. Vse se še vedno berejo, v spominu Notranjcev pa je Janez Jalen ostal tudi kot energičen dušni pastir in razumnik, blizu preprostemu človeku. Temu ustrezno med starejšimi še krožijo številne anekdote o njem.

Bili smo še v Podcerkvi, ko sem prvič slišala njegovo ime. Bilo je prav romantično: mame so v zimskih dneh mimogrede na dvoriščih ali zvečer ob peči navdušeno poslušale tisto, ki je trenutno imela knjigo o ovčarju Marku in komaj čakale, da pridejo na vrsto za branje tudi same. Tiste, ki res niso utegnile brati, so pripovedi v nadaljevanjih tem bolj pozorno poslušale. In znale so pripovedovati: do danes imam na primer pred očmi predstavo o tisti hudobnici, ki je ogrnjena v rjuho hodila strašit sosedo, ki ji je bila zavistna … Janez Jalen je bil tista leta v Podcerkvi gotovo največkrat omenjen pisatelj, poleg njega pa Matevž Hace, ki je prav tedaj izdal svojo prvo knjigo Gozdne steze … (Kakšno srečo sem pravzaprav imela, da sem, čeprav delavski otrok na kmetih v skrajno skromnih razmerah, živela med ljudmi, ki so radi brali in pripovedovali, se pogovarjali, z modro besedo urejali svoje skupne zadeve, se poslušali in bili pozorni drug do drugega v dobrem in slabem, si pomagali brez pomisleka ali računice. Idealiziram? Mogoče, toda tudi za idealiziranje je treba imeti primerno podlago).

Naj se vrnem k pisatelju, ki je 22. 12. 1959 poslal svoje voščilo v gostilno k Vragovim na Gornje Jezero. Tole sem prepisala o njem:

Janez Jalen, slovenski pisatelj, dramatik in duhovnik, rojen na Rodinah, umrl v Ljubnem na Gorenjskem.

Doma je bil iz številne kmečke družine. Po gimnaziji v Kranju se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani. V zadnjem letniku se je začela 1. svetovna vojna in Jalen je skupaj z drugimi študenti skrbel za ranjence. Leta 1915 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1921 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na oddelek za zgodovino umetnosti. Med drugo svetovno vojno je kot duhovnik deloval v Srednji vasi v Bohinju. Kot vojaški kurat je služboval v Lvovu in Lebringu, po vojni pa v Besnici pri Kranju, Črnomlju, Stari Loki, Trnovem, Notranjih Goricah in Ljubljani. Leta 1933 se je predčasno upokojil, da bi se lahko posvetil le pisateljevanju. Po drugi vojni, ki jo je preživel v Ljubljani, je ponovno služboval kot duhovnik v Grahovem, nato pa v Ljubnem, kjer je umrl. Pokopan je na domačih Rodinah.

Bil je družaben človek in se je rad dobival s prijatelji. Njegov prijatelj Janko Moder ga je opisal kot dobrega, prijaznega, glasnega in oblastnega človeka. Kadar je postal oblasten, navzočim ni prizanašal, zato se mu je marsikdo raje umaknil. Neredko je zašel v konflikt tudi z nadrejenimi.

»Bralca na novo navduševati za Jalna ni potrebno, saj ni avtor nikoli zares izginil s knjižničnih polic in iz založniških programov; je preveč slovensko zaveden, preveč za vse čase in preveč pomirljiv, da bi mogel biti temu ali onemu družbenemu sistemu nevaren,« je o njem zapisal Miran Hladnik. Pisal je črtice, povesti in drame. Junaki v njegovih delih so največkrat kmečki gospodarji, pastirji, divji lovci in njihove dobrosrčne žene. Za njegova dela je značilna usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je najboljši možen konec za določeno osebo, a se mora do njega junak sam dokopati. Dramska besedila je začel pisati še pred prozo, predvsem ljudske igre, ki so jih hvaležno sprejemali ljudski odri na podeželju.

Nato se je preusmeril k pisanju proze. Prve kratke pripovedi so začele izhajati leta 1924. Izkazal se je predvsem v kmečki povesti in zgodovinskem romanu. Znotraj tega je gojil s folklornimi motivi bogato idilično in planinsko povest s tematiko planšarstva in divjega lova in bil do druge svetovne vojne po količini med prvimi štirimi tvorci žanra, po popularnosti pa celo prvi. Njegova prva povest Ovčar Marko je v knjigi izšla leta 1929, leta 1958 pa je nekoliko predelana izšla ponatisnjena kot prvi del Vozarjev, ki obsegajo še Tri zaobljube in Izpodkopano cesto. Leta 1938 je izdal povest Cvetkova Cilka, ki s svojo čustveno-psihološko dognanostjo sodi v vrh njegovega ustvarjanja. Njegovo najbolj znano delo so tridelna povest Bobri, iz let 1942 in 1943, ki s pomočjo arheoloških najdb in bogate domišljije opisujejo življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Leta 1932 je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine. Po drugi svetovni vojni je bil eden od najbolj branih slovenskih avtorjev, o čemer pričajo ponatisi Bobrov v skupni nakladi 70.000 izvodov.

 “Podnart” se da razbrati iz poštnega žiga. Iz okolice Radovljice je torej pisatelj Janez Jalen leta 1959 poslal božično-novoletno voščilo Vragovim v gostilno in “vsem poznanim Jezercem” kot je napisal.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Jalen

Kraj: razglednica, nekje na Gorenjskem
Datum: zapis 22. 12. 1959
Avtor: foto Vengar Radovljica
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: voščilnica