1957 Babno Polje – S kolesom na zmenek

Pred dnevi se mi je na klic oglasil Miloš z Babnega Polja, kjer je z Božo ravno kolesaril. Pohvalil sem se mu, da sem nekoč tja šel tudi jaz z Rakeka s kolesom na zmenek, a je bilo tedaj mnogo bolj naporno kolesariti pa še zračnico sem moral krpati. Miloš, ki neutrudno razmišlja, kako še povečati zanimivosti Starihslik, mi je že čez nekaj dni sporočil, da je v cerkniški knjižnici našel fotografijo Babnega Polja iz časa, “ko si se ti tam peljal na zmenek.” Pa da naj sedaj opišem tisto pot, “da bodo mlajši obiskovalci spletne strani izvedeli, kako je bilo kolesariti pred mnogimi desetletji.” Ni mi bilo treba dvakrat reči, po poteh mladostnih spominov je prijetno hoditi.

Bilo je verjetno poleti 1957, ko sem tedaj 16-leten srečal na vlaku ali morda na postaji na Rakeku privlačno deklico mojih let. Smehljala se je, da je z Babnega Polja in gre sedaj domov, je povedala. Pa sem brez pomisleka, všeč mi je bila, rekel, da jo pridem v nedeljo popolne s kolesom obiskat, če je za to. Naj kar pridem, me je razveselila, počakala me bo na cesti pred vasjo.

Naslednje dni sem si dal opravka s kolesom, kakršni so sedaj le še v kakem muzeju. Črne barve, težko, brez prestav in luči, s pogonom na torpedo in nerodno prednjo bremzo na levi strani balance. Razrezal sem star šlauf na večje in manjše koščke, ki bodo služili za flike, če se mi predre zračnica, kar se je tedaj pogosto dogajalo. Dodal sem še novo tubo gumileznge in kos šmirgel  papirja. Skupaj s ploščatim ključem za vijak kolesa sem vse spravil v torbico, visečo pod zicem. V nedeljo takoj po kosilu sem se odpravil. Nisem razmišljal, kako dolga bo pot, tudi precej izrabljena mantlna me nista skrbela, videl sem le deklico na cesti pred vasjo, ki me bo čakala. Prvi zmenek! Staršema nisem nič povedal, brat pa je bil takrat v internatu v Ljubljani ali kje drugje.

Cerkniška občina takrat, razen slabega kilometra betonske ceste od postaje na Rakeku do šole, ni imela še niti metra asfalta, makadam pa strašansko luknjast. A začetek je bil spodbuden. Vozil sem po desni strani med luknjami na vozišču in gramozom ob robu, kamor so ga zrinili tovornjaki. Ko sem se izognil luknji, sem skoro redno zapeljal na gramoz in tako vso pot. Prometa praktično ni bilo. Proti Cerknici so mi lipe nudile nekaj sence, šele kasnejša motorizacija jih je precej razredčila, najprej na ovinkih, potem pa še tu in tam vmes. Skozi Cerknico in Grahovo je šlo dobro, Žerovnica se mi je zdela slikovita (kasneje sem na hodniku geografskega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani videval relief tega kraja kot “tipičen primer slovenske vasi”), tudi mimo tepk ob cesti proti Gornjemu jezeru je bilo vzpodbudno, a sem že slutil, da sem podcenil čas za pot. Pospešil sem skozi Loško dolino, ko se je tik nad Podgoro sesedlo zadnje kolo. Ko bi bilo vsaj prednje! Obrnil sem kolo, snel plašč, našel žebljiček, okolico luknjice v zračnici zdrgnil s smirkovim papirjem in premazal z lepilom. A sedaj je bilo treba nekaj časa počakati, da se lepilo delno posuši. Če pritisnem krpico prezgodaj, se ne bo dobro prilepila. Trpel sem: krepko že zamujam, pa moram stati tu ob kolesu. Me bo čakala toliko časa? Končno napolnim kolo, popravilo je uspelo, le še tisti neskončno dolgi klanec je pred menoj. Sonce je pripekalo, utrujenosti nobene, zamuda pa že velikanska.

Ko se cesta izravna in že vidim hiše v daljavi, ni nikjer nikogar. Seveda, kdo bi čakal toliko časa! Potolčen od žalosti se brez cilja peljem proti vasi, ko izpod drevesa precej daleč od ceste zagledam dekle v širokem modrem krilu in beli bluzi, ki mi maha. Kako se lahko obup v hipu spremeni v neskončno radost! Pripeljem kolo do nje in se ji zahvalim za dolgo čakanje. Pa me je z nasmehom v očeh pobožala z odgovorom: “Sm vedla de boš pršou.” In potem je sonce še lepše sijalo, nebo je bilo še bolj modro, oblaki še bolj beli, bog ve, kaj sva si govorila, ptice so naju pozdravljale, črički in metulji med cvetjem so bili tega srečanja veseli, povsod sama radost. Pa dotik roke, bežen poljub, še dosti besed in nasmehov in ob slovesu obljuba, da še pridem, da ji bom pisal. Potem pa nazaj grede ni bilo več tako mnogo lukenj na cesti, tudi plitvejše so bile, srce je vriskalo. Mila ptica mladosti.

Domov sem prišel pozno zvečer, televizije še ni bilo, še radia verjetno nismo imeli. Starša sta kot vedno sedela za mizo, oče je nekaj bral. Začutil sem napetost, še nikoli nisem tako izostal. Mama je takoj vstala in med pripravo večerje – krompirjeva ali kolerabina juha in kos doma pečenega kruha – Gorenjka, stvarna kot vedno, ukazala, naj si umijem roke. Mati vedno vse ve, če česa ne ve, pa sluti. A čakal sem očetovo besedo. Bo vprašal, kje sem bil, bo dvignil glas? Trenutki so se vlekli, prvič sem bil v takem položaju. Napetost se je gostila, da bi jo lahko rezal. Kaj naj rečem? Končno zaslišim: ” Mlad človek želi spoznavati svet okrog sebe in prav je, da si širi obzorja.” Samo to. Pogledal sem iznad krožnika, videl očetov blagi nasmeh in zdelo se mi je, naklonjenost v očeh. Sin postaja fant. Zdaj vem: tistega večera je vlogo vzgojitelja zamenjal z vlogo zaveznika, ki jo je ohranil do konca svojih dni. Hvala, oče.

Tako si mislim: ko bom nekoč – ni prav daleč – na končni postaji življenja morda ležal s cevkami preboden osamljen v neki bolnišnici, se bom v dolgih nočeh brez spanja v mislih podal spet na pot s kolesom k sedaj že dolgo pokojni deklici. Lepo mi bo, če bodo zadnje besede s tega sveta, ki se bodo še dotaknile mojega duha: “Sm vedla, de boš pršou.”

Vasica, slikovitega imena, zaradi nizkih temperatur slovi kot slovenska Sibirija. So že namerili – 34,5 stopinj, morda v zadnjem času še kaj nižje, kar je najnižja temperatura v Sloveniji.

Cesta, tistega dne obupno prazna.

Spomenik, postavljen leta 1959, padlim številnim domačinom in več kot stotini neznanim fantom in dekletom, ki so med vojno in posebej spomladi leta 1945 tu in v okolici dali življenja pri osvobajanju domovine.

V tistih časih je za naše kraje razglednice izdeloval cerkniški fotograf Jože Žnidaršič st. Pokazali smo mu to razglednico. Ni se je spomnil, potrdil pa je, da je nekaj časa za zadnje strani razglednic uporabljal takšen žig.

Slovarček:

• bremza: zavora
• šlauf: zračnica
• flika: krpa
• gumileznga: lepilo za gumo
• šmirgl papir: smirkov papir
• mantl: plašč pri kolesu
• balanca: krmilo pri kolesu
• zic: sedalo na kolesu

Kraj: Babno Polje
Datum: 1959 (slika, takrat so postavili spomenik), 1957 (zgodba)
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Skenirano: 14. 7. 2021
Oblika: razglednica