Skip to content

1973 Topol pri Begunjah – Glasbena skupina

4. 08. 2021

Na fotografiji, ki je bila posneta verjetno spomladi leta 1973, smo:

  • Irena Matičič (por. Ravnik) – harmonika,
  • Martina Kranjec (por. Mele) – violina,
  • Vika Kranjec (por. Turšič) – kitara.

Hoditi v glasbeno šlo iz Topola je bil v tistih časih pravi logistični zalogaj. Vsem, ki nismo bili iz Cerknice ali Rakeka, so bile to skorajda neuresničljive sanje. Na veliko srečo smo imele očeta, ki je bil glasbenik samouk, zborovodja in skladatelj in nas je hčere vedno vzpodbujal tako h glasbenemu, kot tudi sicer kulturnemu udejstvovanju. Irena je pri učenju igranja na harmoniko kar hitro odnehala, midve z Martino, pa tudi sestri Janja in Petra, pa smo bile bolj vztrajne.

V glasbeno šolo sem začela hoditi v 5. razredu osnovne šole, Martina pa v 4. razredu. Ko sva s šolskim avtobusom prišli iz šole domov, sva imeli le toliko časa, da sva na hitro nekaj pojedli in že sva morali vzeti inštrumente in se z rednim avtobusom ob 15. uri odpeljati do Cerknice. Pouk smo imeli v rojstni hiši Frana Gerbiča v Cerknici. Martino je igranja na violino učila profesorica Majda Burkeljc, klavir pa profesorja Renata in Mirko Rebolj, takratni ravnatelj glasbene šole. Iz obeh inštrumentov je zaključila nižjo glasbeno šolo. Mene je igranja na kitaro učila Danica Devinar (zdaj Štefančič). Pouk smo imeli trikrat tedensko, dvakrat inštrument, enkrat pa teorijo. Sama glasbene šole nisem zaključila, a ne po lastni volji. Ob 17. uri sva se z avtobusom vračali domov. Moja takratna razredničarka, ki se je mimo avtobusne postaje vozila domov, me je vedno videla čakati avtobus in tako je ob priliki na govorilnih urah mojemu očetu povedala, da “vedno postavam po avtobusni postaji”. Ata se je na podlagi tega, in pa dejstva, da je pri meni nastopila puberteta, odločil, da v glasbeno šolo ne bom več hodila. Tako se igranja na kitaro v resnici nikoli nisem dovolj naučila, še danes pa znam zaigrati skladbico, ki sem jo imela v prvem letniku za izpit. V živem spominu mi je ostalo, kako si je učiteljica med poukom velikokrat pilila nohte. To se mi je zdelo prav za malo. Učenje teorije sem nadaljevala mnogo let pozneje, ko sem se leta 1996 pri svojih 35 letih ponovno vpisala v glasbeno šolo na solopetje. Žal sem morala po dveh letih in pol tudi to prekiniti, ker se je zaradi vojne v bivši Jugoslaviji morala profesorica Elife Jashari vrniti na Kosovo. Kljub vsemu je moja ljubezen do glasbe ostala neomajna.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: pomlad 1973
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. alojzmazij permalink
    7. 08. 2021 07:42

    In tako imamo danes pri bloškem pevskem zboru odlični glasbenici in pevki Viko in Martino. Upam ,da uspemo ob pogojih , ki so predpisani za pevske zbore, primerno obeležiti letošnjo 50. obletnico delovanja zbora MePZ KD Bloke.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: