Skip to content

Babno Polje 1961/62 – Ob grobnici na Županovem lazu

30. 09. 2021

Bilo je v jeseni leta 1961. Učiteljica Aleksandra Turšič, ki je takrat prvo leto učila na Babnem Polju, je organizirala za vse učence športni dan – pohod do grobnice na Županovem lazu. Z njimi sta šli tudi učiteljičina hčerka Karmen in sestra Ernesta, ki je bila na obisku. Na povabilo učiteljice je spremljal male pohodnike gospod Anton Jozelj iz Babnega Polja, ki je ob grobnici prisotnim predstavil delovanje Babnopoljcev med NOV, povezavo vasi s partizanskimi bolnicami v snežniških gozdovih in pojasnil, zakaj je grobnica na tem mestu in še marsikaj o dogajanju med vojno vihro na Babnem Polju.

Grobnica, memorialna dediščina iz leta 1956, zidana iz lomljencev, je okrogla s kamnito napisno ploščo in je na vrhu obdana z železno verigo. Do grobnice vodijo stopnice. V njej so pokopani ranjenci iz snežniških bolnic in drugi borci. Urejena je na bregu nad cesto proti Županovemu lazu. Napis na plošči je enak kot na dodani plošči s strani proti cesti. Dodana je bila v obdobju 2010/11.

Moji prvi spomini na Aleksandro – Sando Turšič segajo v šolsko leto 1960/61. Učila me je v osmem razredu v drugem polletju. Bila je vitka, vedno lepo oblečena, bolj bledi obraz pa so objemali dolgi, gosti, črni lasje, ki so bili razpuščeni, ali pa povezani v rep. Posebno so mi bila všeč njena krila, krojena v gloken. Hitro me je osvojila kot učiteljica in mi ostala v lepem spominu.

Sanda se je rodila 14. oktobra 1940 v Goraždu v bližini Foče v Bosni. V svoji pesmi pravi:

Rodnega kraja ne poznam,

čeprav ga tam daleč ob Drini,

nekdaj lepega –

v trpeči Bosni imam.

Otroštvu mojemu predaleč,

mladosti je bil nedosegljiv,

zdaj je od prekletih vojska –

razdejan.

Med vojno se je s starši preselila na Štajersko, kjer je po nižji gimnaziji končala leta 1959 učiteljišče in dramsko šolo v Mariboru. Že v srednji šoli so učitelji zaslutili v njej smisel za slikanje, odrsko igranje in pisanje, zato so jo usmerjali v zahtevnejše likovno ustvarjanje, ji dali možnost nastopanja in jo spodbujali k lepemu pisanju, kar ji je v času službovanja in v življenju zelo prav prišlo. Pravi, da je v času poučevanja, ko ni bilo dovolj učnih pripomočkov, učencem z barvno kredo ob razlagi vse z lahkoto sproti narisala na tablo.

Spoznala se je z domačinom Francem Turšičem, se z njim poročila in prišla živet v Loško dolino. Rodila sta se jima dva otroka: Karmen in Roland. Poučevala je na enooddelčni šoli na Babnem Polju in v osnovni šoli v Starem trgu. Kasneje se je zaposlila v Kovinoplastiki Lož in tu službovala do upokojitve.

V Loški dolini in v bivši občini Cerknica je delovala kot amaterska igralka, režiserka, mentorica in kulturna animatorka. S svojim delovanjem je zaznamovala domačo Loško dolino in vso Notranjsko. Poznajo jo kot notranjsko pesnico in pisateljico po šolah in knjižnicah po Sloveniji. Izdala je več knjižnih del.

Poezija:

  • Res – je (1995)
  • Ob 70. obletnici smrti duhovnika in pesnika Leopolda Turšiča (1997) izdala ponatis njegove pesniške zbirke Tiho veselje, kjer je pod istim naslovom objavila tudi svoje verze.

Proza:

  • Eno samo poletje (1998)
  • Med šarom in cediljem (2003)
  • Neizbežnosti (2005)

Intervjuji:

  • Med iskrenimi ljudmi (2003)

V spomin na pokojnega vnuka Roka Prevca je bila med pobudniki za ustanovitev literarne revije ustvarjalcev Loške doline in srečanj Rokova literarna srečanja, ki je izhajala med 2003 – 2006.

  • Spredaj: Olga Poje, Karmen Turšič – Aleksandrina hči, Bojan Mlakar, razredničarka Aleksandra Turšič, Srečo Troha, Franc Troha, Anton Jozelj, neprepoznan, Marica Antončič, Marjan Troha in Milan Troha.
  • Zadaj: Irena Troha, Ivanka Troha, Milena Poje, Marica Troha, Francka Lipovec, Peter Troha in Joža Troha.

  • Spredaj: Francka Konc, Anton Jozelj, Joža Troha, Irena Židanek, Darinka Troha, Milena Ožbolt in Ernesta (Nesta) – sestra Aleksandre Turšič.
  • Zadaj: Avguštin Konc, Drago Janež, Franc Poje, Olga Ožbolt, Dušan Ule, Stane Troha in Jože Poje.
Zadnja stran ima obliko razglednice. Lastnica je napisala svoj naslov, jaz pa ime učiteljice.

Slovarček:

  • šar: loček(med šarom – med ločjem)
  • cedilje: travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih in travnikih
  • gloken: krilo krojeno v gloken, je po bokih oprijeto nato pa se razteza navzven do spodnjega roba

Viri:

  • Jožefa Šumrada
  • Jože Grajš
  • Knjižna dela Aleksandre Turšič (Res – je, Eno samo poletje, Med šarom in cediljem)

Kraj: Babno Polje
Datum: 1961/62
Avtor: neznan
Zbirka: Jožefa Šumrada
Skenirano: 14. 8. 2021
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. Tone Jozelj permalink
    10. 10. 2021 18:42

    Izleta se še dobro spomnim. Čeprav takrat še nisem hodil v šolo, sem se izleta udeležil, ker ga je vodil moj ata. Obiskali smo tudi ostanke ene od bolnic. Se pa iz tega izleta najbolj spomnim Troha Srečota. Srečota je, verjetno kakšen dan prej, pod oko pičila čebela. Če se fotografijo poveča, je oteklina pod Srečotovim očesom še dobro vidna. Srečo je fantič, ki stoji pod učiteljico Turšičevo. Neprepoznani učenec na sliki pa se je sam prepoznal. To je Janež Anton. Fotografija je bila verjetno narejena z atovim fotoaparatom. Zdi se mi, da je edini takrat na Babnem Polju imel fotoaparat. Slika je tudi v našem družinskem albumu. Šola je bila naslednje šolsko leto, klub sorazmerno velikemu številu učencev ukinjena. Precej učencev pa natej sliki tudi manjka. Iz prvega razreda so to: Troha Boža, Lipovec Danica, Ožbolt Jože… Prvi razred sem tako naslednje šolsko leto začel obiskovati na podružnični šoli Iga vas. Če se prav spomnim je to trajalo do takratnega državnega praznika 29. novembra. Babnopoljci so se uprli. Prvi in drugi razred sem potem obiskoval na Babnem Polju.

    Tone Jozelj

Dodajte komentar

%d bloggers like this: