1983 Luknja – Moj prvi obisk visokogorja

Slika je bila posneta 4. junija 1983 med potjo na Luknjo.

Kot bi bilo včeraj, se spominjam dneva nekoliko pred tem datumom. Bila je nedelja, 24. aprila 1983. Mož je s starejšo hčerko odšel na obisk k staršem, mlajša je spala, jaz sem v kuhinji štrikala za otroke in poslušala radio, Športno popoldne na Valu 202. Program je bil nenadoma prekinjen in objavili so novico, da se je v Himalaji smrtno ponesrečil Nejc Zaplotnik. Povedali so tisto njegovo znano misel: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.” Zagrabila sem svinčnik in na trak, ki ovija klopko volne, to misel zapisala. O Nejcu Zaplotniku nisem vedela ničesar, kot tudi ne o hribih, saj takrat v naših krajih nihče od poznanih ni hodil v hribe. Ne verjamem v naključja, verjamem pa, da se vse zgodi ob pravem času in z namenom. Bilo je čudno in nekako čarobno, a v tistem trenutku sem začutila, da me gore kličejo. Tej misli sem se uprla: kako bom hodila v gore, zidamo hišo, imam dva majhna otroka, ni mogoče. A je bilo. Le dober mesec kasneje sem prvič odšla v hribe.

S kolektivom, kjer sem bila takrat zaposlena, smo odšli na sindikalni izlet. Eden izmed sodelavcev je bil tudi Janez Zakrajšek – Tkola, doma z Jesenic, on je bil od malih nog vajen hoditi v hribe in nas je zmotiviral, da smo se odpravili v vsem ostalim neznane vode. Kot kolektiv smo bili sicer zelo povezani, a hoditi se nam nekako ni preveč dalo. A je vztrajal in tako smo se v zgodnjih jutranjih urah z avtobusom odpeljali preko Mojstrane do Vrat. Pot nas je peljala mimo velikega klina, kjer smo napravili krajši počitek za slikanje, nato pa nadaljevali po grušču proti vrhu Luknje. Da nismo imeli pojma, kaj pomeni iti v hribe, dokazuje moja oprava: ozke oprijete kavbojke, lahke superge, brez pokrivala ali sončnih očal za zaščito pred žgočim višinskim soncem. Ostali niso bili nič bolje opravljeni. Janez nam ni dal nikakršnih navodil in tako smo vsak po svoje lezli navkreber. Spomnim se, da sem se pri vzpenjanju zaplezala. Za trenutek me je postalo strah, kako se bom rešila. V mislih sem že videla helikopter, ki me prihaja rešit. Zbrala sem se, pogledala okrog sebe, kje sem in kakšne možnosti imam, da se izkopljem iz takrat zame nemogoče situacije. Po krajšem spustu sem se vrnila na pravo pot. V hribovskih priročnikih ima ta vzpon oznako “lahka označena pot”, a zame je bila takrat kar težka. Z nami je bila tudi sodelavka Tilka Kranjc, ki je imela hude težave z očmi. Videla je samo naravnost predse, zato pri hoji ni mogla gledati na pot pod nogami. Celo pot smo ji izmenjaje pomagali, da je tudi ona prišla na vrh. Občutek sreče in zadovoljstva na vrhu je premagal vse napore na poti in vedela sem, da to še zdaleč ni moj zadnji obisk gora.

Že naslednje leto sem šla na Triglav. Danimir Mazi, direktor podjetja Gradišče, je za svoje delavce vsako leto organiziral in plačal avtobusni prevoz za vzpon na Triglav. Ker je mož kot pripravnik delal na Gradišču, ga je Mazi povabil zraven. Spomnim se, kako je prišel zvečer domov in rekel: “Jutri greva na Triglav.” Hitro sem organizirala varstvo za otroke in v špajzu pobrala vse, kar se mi je zdelo, da bo prišlo prav za okrepčilo na poti, kajti trgovine so bile že zaprte. Zgodaj zjutraj smo se odpeljali do Rudnega polja, od koder smo se mimo Vodnikove koče povzpeli do Kredarice in nato po krajšem postanku še na vrh Triglava. Naslednji dan smo se vrnili po isti poti domov.

Tako se je začelo moje hribolazenje. Sčasoma sem ugotovila, kakšno opremo potrebujem, kako se obleči, kaj vzeti s sabo. Takrat so bile obvezne debele volnene dokolenke, nujno rdeče, le v skrajni sili tudi zelene ali rumene, pa flanelasta karirasta srajca in volnen pulover. Vsi smo imeli pumparice, debele hlače, ki so segle malce pod kolena. Pumparice so nudile odlično zaščito pred ostrimi robovi skal. Brez tega si obiska gora ni bilo moč predstavljati. Obuli smo gojzarje, o kakšnem gore-texu ni bilo niti govora. V nahrbtnik smo dali majico, da smo se na vrhu preoblekli. Po navadi se je ob peči v planinskih kočah sušilo tudi deset enakih flanelastih srajc. Za malico med potjo je bila obvezna pašteta, kos kruha, kakšna domača salama. Kasneje sem ugotovila, da je za premagovanje žeje poleg steklenice vode odlična tudi paprika. Ta je bila vedno v mojem nahrbtniku, pa tudi kakšen paradižnik in jabolko. Za moč, kot smo rekli, smo vedno vzeli s seboj tudi čokolado in rozine. Ker je bilo praktično v vsaki planinski koči možno kupiti joto, ričet, sem kaj kmalu ugotovila, da je lažje s seboj nositi nekaj več denarja kot preveč hrane.

Prehodila sem številne planinske poti, se povzpela na številne dvatisočake. Več skale je bilo, več plezanja je bilo, bolj sem bila izpolnjena. V tem času sem tudi vzpostavila stik z Vikijem Grošljem, kateremu sem finančno pomagala pri treh odpravah v Himalajo in pri izidu ene izmed njegovih knjig, Antarktika. Požirala sem vso možno literaturo na to temo, se naročila na revijo Grif, katere urednik je bil Tadej Golob, izvedela vse o himalajskih odpravah. V nekem pogovoru z Vikijem Grošljem sem omenila, kako mu kar nekako zavidam vse te njegove poti in da si tudi sama želim, da bi nekoč šla v Himalajo. Odgovoril mi je: “Cilji nas družijo, le naše poti do njih so različne. Če si želiš, verjamem, da ti bo uspelo.” Nisem mu mogla verjeti, mislila sem, da je samo prijazen, pa vendar sem mnogo let pozneje, leta 2011, v resnici odpotovala v Nepal in prehodila tretjino treking poti okrog Anapurne. Ker sem imela na potovanju še druge cilje in bila časovno omejena, mi ni bilo dano prehoditi cele poti. Mogoče pa se še kdaj vrnem tja. Ker če si želimo in verjamemo, nam bo uspelo.

Kraj: Luknja
Datum: 1983
Avtor: Marjan Turšič
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija